Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 105
jonatan vinkler
ko se skozi nacionalno identifikacijo rojevajo novi narodi, ki so prete-
žno določeni s kulturnim modelom, kateri temelji največkrat na jeziku
in literaturi; so zamišljene entitete – narod (in njegov možni, ne pa tudi
nujni atribut – država) se najprej konstituira skozi jezik narodove litera-
ture. Jezik in literatura sta bila znaka, ki naj bi določen narod narejala za
samobitno entiteto. Ker v dobi narodnega preporoda jezik ni bil le zna-
kovni sistem za komunikacijo, temveč tudi, če ne predvsem znak (bolj
ali manj množične) družbene identifikacije – torej ne samo sporazume-
vanja, temveč predvsem (ne)sporazumljenja –, se v preporodnih pole-
mikah okoli jezika kaže predvsem to, kako si njihovi udeleženci glede
na lastno politično, versko, estetsko in drugačno usmeritev predstavlja-
jo, da naj jezik reprezentira narod in njegovo podstat. Premišljati o na-
rodnem jeziku pomeni zanje premišljati o esenci narodne nravi, zato je
v preporodnih polemikah o jeziku in/ali literaturi eno temeljnih vpra-
šanj naslednje: Kaj glede na določeno z ideologijo, filozofijo, estetiko ...
zamejeno pojmovanje narodove podstati sodi v jezik in literaturo oziro-
ma s katerimi znaki naj bo v jeziku in literaturi predstavljeno tisto, kar
določen narod razločuje od vseh drugih narodnih entitet in ga tako na-
reja za nekaj posebnega ter iz sebe se ustanavljajočega.
Vprašanje, ali Prešernove pesmi sodijo v narodno literaturo ali ne, je
bilo vprašanje, ali lahko nek pesnik z izrazom svojih snovi in idej pred-
stavlja narodovo podstat. Če ne, kdo naj jo reprezentira in kakšna naj bo
narodova identiteta in identifikacija. O slednjem se je, kakor izhaja iz vi-
rov, rigorističnim duhovnikom še kako zdelo vredno prepirati; narodne
podstati »pobožnih« Slovencev kajpak ne more predstavljati nekdo, ki
more ne le jezik, temveč celo abecedo oskruniti s »pohujšljivo«, rigori-
stični interpretaciji narodnega kajpak čisto nič ustrezno poezijo. Črkopis
kot formalni prenosnik sporočila najbrž ne more biti »oskrunjen« s sa-
mim sporočilom, toda zdi se, da v Prešernovem času vsi niso delili tega
mnenja – vsaj njegovi idejni nasprotniki ne. Jožef Burgar je npr. v de-
seti številki Illirisches Blatt, kjer so Metelko in njegovi objavili odgovor
na prevod in Čopove opombe h Krajinski literaturi, zapisal, da »naj bi
se nova abeceda [metelčica] ne oskrunila z nobeno nravstveno spotaklji-
vo pesmijo« (Slodnjak 1960, 322).
339
ko se skozi nacionalno identifikacijo rojevajo novi narodi, ki so prete-
žno določeni s kulturnim modelom, kateri temelji največkrat na jeziku
in literaturi; so zamišljene entitete – narod (in njegov možni, ne pa tudi
nujni atribut – država) se najprej konstituira skozi jezik narodove litera-
ture. Jezik in literatura sta bila znaka, ki naj bi določen narod narejala za
samobitno entiteto. Ker v dobi narodnega preporoda jezik ni bil le zna-
kovni sistem za komunikacijo, temveč tudi, če ne predvsem znak (bolj
ali manj množične) družbene identifikacije – torej ne samo sporazume-
vanja, temveč predvsem (ne)sporazumljenja –, se v preporodnih pole-
mikah okoli jezika kaže predvsem to, kako si njihovi udeleženci glede
na lastno politično, versko, estetsko in drugačno usmeritev predstavlja-
jo, da naj jezik reprezentira narod in njegovo podstat. Premišljati o na-
rodnem jeziku pomeni zanje premišljati o esenci narodne nravi, zato je
v preporodnih polemikah o jeziku in/ali literaturi eno temeljnih vpra-
šanj naslednje: Kaj glede na določeno z ideologijo, filozofijo, estetiko ...
zamejeno pojmovanje narodove podstati sodi v jezik in literaturo oziro-
ma s katerimi znaki naj bo v jeziku in literaturi predstavljeno tisto, kar
določen narod razločuje od vseh drugih narodnih entitet in ga tako na-
reja za nekaj posebnega ter iz sebe se ustanavljajočega.
Vprašanje, ali Prešernove pesmi sodijo v narodno literaturo ali ne, je
bilo vprašanje, ali lahko nek pesnik z izrazom svojih snovi in idej pred-
stavlja narodovo podstat. Če ne, kdo naj jo reprezentira in kakšna naj bo
narodova identiteta in identifikacija. O slednjem se je, kakor izhaja iz vi-
rov, rigorističnim duhovnikom še kako zdelo vredno prepirati; narodne
podstati »pobožnih« Slovencev kajpak ne more predstavljati nekdo, ki
more ne le jezik, temveč celo abecedo oskruniti s »pohujšljivo«, rigori-
stični interpretaciji narodnega kajpak čisto nič ustrezno poezijo. Črkopis
kot formalni prenosnik sporočila najbrž ne more biti »oskrunjen« s sa-
mim sporočilom, toda zdi se, da v Prešernovem času vsi niso delili tega
mnenja – vsaj njegovi idejni nasprotniki ne. Jožef Burgar je npr. v de-
seti številki Illirisches Blatt, kjer so Metelko in njegovi objavili odgovor
na prevod in Čopove opombe h Krajinski literaturi, zapisal, da »naj bi
se nova abeceda [metelčica] ne oskrunila z nobeno nravstveno spotaklji-
vo pesmijo« (Slodnjak 1960, 322).
339
