Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 131
nada grošelj
v Resni igri ne ustvari zgolj romana, ampak tudi kroniko tedanjega časa:
v duhu protagonistovega novinarskega okolja »z mnogimi detajli popi-
še kulturno ozračje, kulturno dogajanje v Stockholmu, znane osebno-
sti, pa tudi dnevnopolitično dogajanje, kjer pride do izraza njegova poli-
tična angažiranost (npr. Dreyfusova afera, razpad unije med Švedsko in
Norveško, smrt kralja Oskarja II.)« (Gustinčič Pahor 2016, 237). Na za-
četku nekaterih epizod zariše širšo zgodovinsko sliko dogajalnega časa,
tako na primer v II. poglavju: »Leto 1903 v svetovni zgodovini ni pus-
tilo ne vem kako globokih sledi. To je bilo leto, ko je Švedska vojvodini
Mecklenburg prepustila svojo pravico do prevlade nad zadolženim mes-
tom Wismar. To je bilo leto, ko je umrl Leon XIII. in je papež postal kar-
dinal Sarto. To je bilo leto, ko sta bila umorjena srbski kralj Aleksander
in njegova žena Draga, in Črni Peter je postal kralj!« (Söderberg 2016, 81)
Tudi v Doktorju Glasu se zrcali sočasnost, duhovno-intelektualna
klima s konca 19. stoletja s prevpraševanji in prevrednotenji: znanstve-
no preučevanje (šibke) volje, hipnoze in sugestije (Sahlin 2010), obra-
čun z luteranskim pojmovanjem ljubezni in poroke, samomor, splav,
evtanazija, relativnost morale, nihilizem vrednot. Preučevalci v tem ro-
manu razbirajo zametke številnih miselnih tokov, ki so se razvili v 20.
stoletju, na primer odmeve Freuda in psihoanalize (Freudovih razprav
Söderberg v času, ko je pisal Doktorja Glasa, po lastnih besedah sicer
ni poznal, zelo verjetno pa so bile take ideje že v obtoku), Jamesa Joycea
in modernizma, Andréja Bretona in nadrealizma, Jeana-Paula Sartra in
eksistencializma, Alberta Camusa in odtujenosti, Samuela Becketta in
absurdizma (Sjöstrand 2010a, 18–19). Poleg širših tokov pa so navzoče
tudi konkretne polemike in dogodki; Söderberg niti v Vinjetah (v črtici
Cerkveni učitelj Papinijan) niti v Doktorju Glasu niti v Resni igri ne iz-
pusti priložnosti, da omeni Dreyfusovo afero, ki se je vlekla od leta 1894
do 1906. In nenazadnje je v Doktorju Glasu našla odmev razprava, ki je
potekala v časopisu Idun leta 1901 (Sjöstrand 2010b, 18–19) in pretresala
možne načine, kako se izogniti okužbam pri obhajilu, saj so udeležen-
ci maše pili iz istega keliha. Pripovedovalcu doktorju Glasu – in očitno
tudi pisatelju samemu – se zdijo dileme glede tega vprašanja, v katerem
sta trčila stari in novi vek, komično absurdne:
365
v Resni igri ne ustvari zgolj romana, ampak tudi kroniko tedanjega časa:
v duhu protagonistovega novinarskega okolja »z mnogimi detajli popi-
še kulturno ozračje, kulturno dogajanje v Stockholmu, znane osebno-
sti, pa tudi dnevnopolitično dogajanje, kjer pride do izraza njegova poli-
tična angažiranost (npr. Dreyfusova afera, razpad unije med Švedsko in
Norveško, smrt kralja Oskarja II.)« (Gustinčič Pahor 2016, 237). Na za-
četku nekaterih epizod zariše širšo zgodovinsko sliko dogajalnega časa,
tako na primer v II. poglavju: »Leto 1903 v svetovni zgodovini ni pus-
tilo ne vem kako globokih sledi. To je bilo leto, ko je Švedska vojvodini
Mecklenburg prepustila svojo pravico do prevlade nad zadolženim mes-
tom Wismar. To je bilo leto, ko je umrl Leon XIII. in je papež postal kar-
dinal Sarto. To je bilo leto, ko sta bila umorjena srbski kralj Aleksander
in njegova žena Draga, in Črni Peter je postal kralj!« (Söderberg 2016, 81)
Tudi v Doktorju Glasu se zrcali sočasnost, duhovno-intelektualna
klima s konca 19. stoletja s prevpraševanji in prevrednotenji: znanstve-
no preučevanje (šibke) volje, hipnoze in sugestije (Sahlin 2010), obra-
čun z luteranskim pojmovanjem ljubezni in poroke, samomor, splav,
evtanazija, relativnost morale, nihilizem vrednot. Preučevalci v tem ro-
manu razbirajo zametke številnih miselnih tokov, ki so se razvili v 20.
stoletju, na primer odmeve Freuda in psihoanalize (Freudovih razprav
Söderberg v času, ko je pisal Doktorja Glasa, po lastnih besedah sicer
ni poznal, zelo verjetno pa so bile take ideje že v obtoku), Jamesa Joycea
in modernizma, Andréja Bretona in nadrealizma, Jeana-Paula Sartra in
eksistencializma, Alberta Camusa in odtujenosti, Samuela Becketta in
absurdizma (Sjöstrand 2010a, 18–19). Poleg širših tokov pa so navzoče
tudi konkretne polemike in dogodki; Söderberg niti v Vinjetah (v črtici
Cerkveni učitelj Papinijan) niti v Doktorju Glasu niti v Resni igri ne iz-
pusti priložnosti, da omeni Dreyfusovo afero, ki se je vlekla od leta 1894
do 1906. In nenazadnje je v Doktorju Glasu našla odmev razprava, ki je
potekala v časopisu Idun leta 1901 (Sjöstrand 2010b, 18–19) in pretresala
možne načine, kako se izogniti okužbam pri obhajilu, saj so udeležen-
ci maše pili iz istega keliha. Pripovedovalcu doktorju Glasu – in očitno
tudi pisatelju samemu – se zdijo dileme glede tega vprašanja, v katerem
sta trčila stari in novi vek, komično absurdne:
365
