Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 138
bilo je povedano
sedila. Kot sam pove, korenini njegovo zanimanje za prakrščanstvo v
času njegovega mladostnega soočanja z domačo kalvinskoprotestant-
sko religioznostjo, ko se je srečal s takrat odmevnimi prvimi kritičnimi
zgodovinskoteološkimi raziskavami novozaveznih besedil in takratni-
mi mladoheglovskimi interpretacijami ter kritikami religije in krščan-
stva: že leta 1839 s pionirskim delom D. F. Straussa (1808–1874) Jezusovo
življenje (1835), v letih svojega študijskega bivanja v Berlinu (1841–1842)
bere Kritiko zgodovine sinoptičnih evangelijev (1841) Bruna Bauerja in
posluša predavanja Franza Ferdinanda Benaryja (1805–1880) o Janezovi
Apokalipsi. Svoje zapiske iz tega časa – naslovljene kot »Študije za kri-
tiko evangelijev«5 – shrani in jih po pol stoletja uporabi, ko se v svojih
zadnjih spisih vrne k tej mladostni temi.
Engelsovi spisi o zgodovini zgodnjega krščanstva
Neposredni povod za povratek k tej temi je bila smrt teologa in filo-
zofa Bruna Bauerja (1809–1882). Z Bauerjem in njegovo filozofijo sta se
sicer z Marxom srečevala in bolj ali manj spopadala ob drugih temah
v svojih zgodnjih letih in delih. Ob njem in proti njemu je nastal njun
znameniti skupni spis Sveta družina ali kritična kritika (1845). In vendar
se Engels ob Bauerjevi smrti v nekakšnem nekrologu vrne prav in samo
k Bauerjevi obravnavi zgodovinskih izvorov krščanstva, da mu prizna-
nje ter ob tem predstavi svoje poglede. V spisu Bruno Bauer in prakr-
ščanstvo (1882)6 povzema, da je po Bauerju dejanski oče krščanstva ale-
ksandrijski Jud Filon, rimski stoični filozof Seneka pa »tako rekoč njegov
stric«. Temeljne krščanske predstave o človekovi prirojeni grešnosti, o
5 Ohranjene zapiske hrani Mednarodni inštitut za socialno zgodovino v Amster-
damu, kot piše Charles Wackenheim, podrobno jih je opisal Henry Desroche
(Wackenheim 1992,184).
6 Vsi povzetki in citati so po objavljenem prevodu v MEL, 233–253; prav tako pov-
zetki in citati iz spisa Prispevek k zgodovini prakrščanstva (265–89). Oba spisa
sta sicer prevedena in objavljena tudi v MEID V, 170–79 in 664–94. V nemščini v
MEW 19, 297–305 (Bruno Bauer und das Urchristentum) in MEW 22, 449–73 (Zur
Geschjchte des Urchristentums).
372
sedila. Kot sam pove, korenini njegovo zanimanje za prakrščanstvo v
času njegovega mladostnega soočanja z domačo kalvinskoprotestant-
sko religioznostjo, ko se je srečal s takrat odmevnimi prvimi kritičnimi
zgodovinskoteološkimi raziskavami novozaveznih besedil in takratni-
mi mladoheglovskimi interpretacijami ter kritikami religije in krščan-
stva: že leta 1839 s pionirskim delom D. F. Straussa (1808–1874) Jezusovo
življenje (1835), v letih svojega študijskega bivanja v Berlinu (1841–1842)
bere Kritiko zgodovine sinoptičnih evangelijev (1841) Bruna Bauerja in
posluša predavanja Franza Ferdinanda Benaryja (1805–1880) o Janezovi
Apokalipsi. Svoje zapiske iz tega časa – naslovljene kot »Študije za kri-
tiko evangelijev«5 – shrani in jih po pol stoletja uporabi, ko se v svojih
zadnjih spisih vrne k tej mladostni temi.
Engelsovi spisi o zgodovini zgodnjega krščanstva
Neposredni povod za povratek k tej temi je bila smrt teologa in filo-
zofa Bruna Bauerja (1809–1882). Z Bauerjem in njegovo filozofijo sta se
sicer z Marxom srečevala in bolj ali manj spopadala ob drugih temah
v svojih zgodnjih letih in delih. Ob njem in proti njemu je nastal njun
znameniti skupni spis Sveta družina ali kritična kritika (1845). In vendar
se Engels ob Bauerjevi smrti v nekakšnem nekrologu vrne prav in samo
k Bauerjevi obravnavi zgodovinskih izvorov krščanstva, da mu prizna-
nje ter ob tem predstavi svoje poglede. V spisu Bruno Bauer in prakr-
ščanstvo (1882)6 povzema, da je po Bauerju dejanski oče krščanstva ale-
ksandrijski Jud Filon, rimski stoični filozof Seneka pa »tako rekoč njegov
stric«. Temeljne krščanske predstave o človekovi prirojeni grešnosti, o
5 Ohranjene zapiske hrani Mednarodni inštitut za socialno zgodovino v Amster-
damu, kot piše Charles Wackenheim, podrobno jih je opisal Henry Desroche
(Wackenheim 1992,184).
6 Vsi povzetki in citati so po objavljenem prevodu v MEL, 233–253; prav tako pov-
zetki in citati iz spisa Prispevek k zgodovini prakrščanstva (265–89). Oba spisa
sta sicer prevedena in objavljena tudi v MEID V, 170–79 in 664–94. V nemščini v
MEW 19, 297–305 (Bruno Bauer und das Urchristentum) in MEW 22, 449–73 (Zur
Geschjchte des Urchristentums).
372
