Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 142
bilo je povedano
hove bede, krščanstvo na onem svetu, moderni socializem s preobraz-
bo družbe v tem svetu. Krščanstvo je bilo socializem, kolikor in kakr-
šen je bil v tistem času mogoč.9 Krščanstvo je zmagalo, in tudi »končna
zmaga socializma je popolnoma nedvomna«. Vzporednost obeh poja-
vov kaže tudi način njunega nastajanja skozi množico sekt, »ki se bije-
jo med seboj vsaj tako zagrizeno, kot bijejo skupnega sovražnika«, ter
nastop različnih prerokov in pridigarjev, pri čemer so soočenja s sekta-
mi in preroki tudi pot in sredstvo, da se začne zaresna diskusija in do-
seže kasnejša enotnost (kot je bilo to pri kristjanih in v delavskem giba-
nju). Pojav sekt, lažnih prerokov in siceršnjo zmedo ob začetkih ilustrira
iz antičnih opisov krščanstva pri Lukijanu (okrog leta 170) in iz same-
ga Razodetja ter iz lastnih izkušenj in spominov na začetke socialistič-
nega gibanja.
In tako kakor v vseh deželah tiščijo v delavsko stranko vsi elementi, ki
v uradni družbi nimajo nobenega upanja več ali so v njej svojo vlogo od-
igrali – kakor na primer nasprotniki cepljenja, abstinenti, vegetarijanci,
antivivisekcionisti, homeopati, pridigarji svobodnih občin, ki so jim ver-
niki ušli, avtorji novih teorij o nastanku sveta, žrtve resničnega ali zamiš-
ljenega zapostavljanja, ki jim birokracija pravi »predrzni kverulanti«, poš-
teni bebci in nepošteni sleparji –, prav tako je bilo tudi pri kristjanih. Vse
elemente, ki jih je proces razkrajanja starega sveta osvobodil, se pravi pos-
tavil pred vrata, je drugega za drugim pritegnilo v privlačno sfero krščan-
stva, edinega elementa, ki se je upiral temu razkrajanju – ker je bil sam nje-
gov lastni nujni proizvod – in ki je zaradi tega ostajal in rasel, ko so bili vsi
drugi elementi le muhe enodnevnice. Ni bilo zanesenjaštva, prenapetosti
ali sleparstva, ki se ne bi rinilo v mlade krščanske občine […]. (MEL, 270)
Po Engelsu je dotedanja, po poreklu nemška protestantska biblična
kritika »doslej edina znanstvena podlaga našega poznavanja zgodovine
prakrščanstva«. Eno smer raziskovanja predstavlja tübingenska zgodo-
vinsko teološka šola; začela se je s Ferdinandom C. Baurjem (1792–1860);
pripadal ji je tudi Friedrich D. Strauss. Dokazala je, da so kanonski no-
9 Engels: »’Socializem’, kolikor je bil v tistem času mogoč, je dejansko obstajal in
prišel na oblast – v krščanstvu.« (MEL 266)
376
hove bede, krščanstvo na onem svetu, moderni socializem s preobraz-
bo družbe v tem svetu. Krščanstvo je bilo socializem, kolikor in kakr-
šen je bil v tistem času mogoč.9 Krščanstvo je zmagalo, in tudi »končna
zmaga socializma je popolnoma nedvomna«. Vzporednost obeh poja-
vov kaže tudi način njunega nastajanja skozi množico sekt, »ki se bije-
jo med seboj vsaj tako zagrizeno, kot bijejo skupnega sovražnika«, ter
nastop različnih prerokov in pridigarjev, pri čemer so soočenja s sekta-
mi in preroki tudi pot in sredstvo, da se začne zaresna diskusija in do-
seže kasnejša enotnost (kot je bilo to pri kristjanih in v delavskem giba-
nju). Pojav sekt, lažnih prerokov in siceršnjo zmedo ob začetkih ilustrira
iz antičnih opisov krščanstva pri Lukijanu (okrog leta 170) in iz same-
ga Razodetja ter iz lastnih izkušenj in spominov na začetke socialistič-
nega gibanja.
In tako kakor v vseh deželah tiščijo v delavsko stranko vsi elementi, ki
v uradni družbi nimajo nobenega upanja več ali so v njej svojo vlogo od-
igrali – kakor na primer nasprotniki cepljenja, abstinenti, vegetarijanci,
antivivisekcionisti, homeopati, pridigarji svobodnih občin, ki so jim ver-
niki ušli, avtorji novih teorij o nastanku sveta, žrtve resničnega ali zamiš-
ljenega zapostavljanja, ki jim birokracija pravi »predrzni kverulanti«, poš-
teni bebci in nepošteni sleparji –, prav tako je bilo tudi pri kristjanih. Vse
elemente, ki jih je proces razkrajanja starega sveta osvobodil, se pravi pos-
tavil pred vrata, je drugega za drugim pritegnilo v privlačno sfero krščan-
stva, edinega elementa, ki se je upiral temu razkrajanju – ker je bil sam nje-
gov lastni nujni proizvod – in ki je zaradi tega ostajal in rasel, ko so bili vsi
drugi elementi le muhe enodnevnice. Ni bilo zanesenjaštva, prenapetosti
ali sleparstva, ki se ne bi rinilo v mlade krščanske občine […]. (MEL, 270)
Po Engelsu je dotedanja, po poreklu nemška protestantska biblična
kritika »doslej edina znanstvena podlaga našega poznavanja zgodovine
prakrščanstva«. Eno smer raziskovanja predstavlja tübingenska zgodo-
vinsko teološka šola; začela se je s Ferdinandom C. Baurjem (1792–1860);
pripadal ji je tudi Friedrich D. Strauss. Dokazala je, da so kanonski no-
9 Engels: »’Socializem’, kolikor je bil v tistem času mogoč, je dejansko obstajal in
prišel na oblast – v krščanstvu.« (MEL 266)
376
