Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 139
marko kerševan
Logosu, ki posreduje med Bogom in človekom, o pokori s predanostjo
Bogu pa tudi, da (naj) »nova filozofija preobrne dosedanji svetovni red,
išče apostole med bednimi, sužnji in zavrženimi, zaničuje bogate in mo-
gočne in s tem zapoveduje zaničevanje zemeljskih užitkov« – vse to da
je izšlo »iz spojitve alegorično-racionalističnega pojmovanja judovske
tradicije in grške, predvsem stoične filozofije«; rimsko-grški svet naj bi
prispeval tudi predstavo o bogu-človeku, celo o brezmadežnem spočet-
ju žensk z bogovi (na primer Apolonom) in nesmrtni duši.
V svoji kritiki spisov Nove zaveze naj bi Bauer dokaz(ov)al prevare
in poneverjanje zgodovine, tako da »od celotne vsebine evangelijev ne
ostane skoraj absolutno nič, kar bi bilo zgodovinsko dokazljivega«. Za
vprašljivo je proglasil celo zgodovinsko eksistenco Jezusa. Da bi dokazal
odločilno vlogo Filona in zlasti Senekovih moralnih pogledov pri nas-
tajanju krščanstva – in da bi pisce novozaveznih besedil lahko prika-
zal kot tako rekoč plagiatorje teh filozofov –, je moral prestaviti nasta-
nek krščanstva in novozaveznih besedil za pol stoletja kasneje (na konec
prvega stoletja in čas cesarjev Hadrijana in Marka Avrelija) ter zavreči
poročanje rimskih zgodovinarjev.
Engels da priznanje Bauerjevi radikalnosti, a ob tem že v tem spisu
zastavi kritiko in postavi vprašanja, na katera skuša izčrpneje odgovo-
riti v svojem zadnjem spisu na to temo.
Z religijo, ki si je podredila Rimsko svetovno cesarstvo in ki je 1800 let
obvladovala pretežni del civiliziranega človeštva, ne bomo opravili, če jo
bomo proglasili kratko malo za nesmisel, ki so ga skrpali prevaranti. Op-
ravili bomo z njo šele takrat, ko bomo njen izvor in razvoj znali razjasniti
iz zgodovinskih razmer, v katerih je nastala in zavladala. (MEL, 234)
Engels opozarja, da v Bauerjevi sliki grško-rimskih izvorov in okvi-
rov krščanstva »manjka le še zadnji kamen, da bi bilo celotno krščan-
stvo v temeljnih potezah zaključeno: utelešenje učlovečenega logosa zgolj
v določeni osebi in njena spravna daritev na križu za odrešitev grešne-
ga človeštva« (str. 235). Tega je lahko ponudila le vulgarizirana judovska
religija. »Religijo ustvarjajo ljudje, ki sami čutijo religiozno potrebo in
imajo smisel za religiozne potrebe množic. Tega pa praviloma ni pri šol-
373
Logosu, ki posreduje med Bogom in človekom, o pokori s predanostjo
Bogu pa tudi, da (naj) »nova filozofija preobrne dosedanji svetovni red,
išče apostole med bednimi, sužnji in zavrženimi, zaničuje bogate in mo-
gočne in s tem zapoveduje zaničevanje zemeljskih užitkov« – vse to da
je izšlo »iz spojitve alegorično-racionalističnega pojmovanja judovske
tradicije in grške, predvsem stoične filozofije«; rimsko-grški svet naj bi
prispeval tudi predstavo o bogu-človeku, celo o brezmadežnem spočet-
ju žensk z bogovi (na primer Apolonom) in nesmrtni duši.
V svoji kritiki spisov Nove zaveze naj bi Bauer dokaz(ov)al prevare
in poneverjanje zgodovine, tako da »od celotne vsebine evangelijev ne
ostane skoraj absolutno nič, kar bi bilo zgodovinsko dokazljivega«. Za
vprašljivo je proglasil celo zgodovinsko eksistenco Jezusa. Da bi dokazal
odločilno vlogo Filona in zlasti Senekovih moralnih pogledov pri nas-
tajanju krščanstva – in da bi pisce novozaveznih besedil lahko prika-
zal kot tako rekoč plagiatorje teh filozofov –, je moral prestaviti nasta-
nek krščanstva in novozaveznih besedil za pol stoletja kasneje (na konec
prvega stoletja in čas cesarjev Hadrijana in Marka Avrelija) ter zavreči
poročanje rimskih zgodovinarjev.
Engels da priznanje Bauerjevi radikalnosti, a ob tem že v tem spisu
zastavi kritiko in postavi vprašanja, na katera skuša izčrpneje odgovo-
riti v svojem zadnjem spisu na to temo.
Z religijo, ki si je podredila Rimsko svetovno cesarstvo in ki je 1800 let
obvladovala pretežni del civiliziranega človeštva, ne bomo opravili, če jo
bomo proglasili kratko malo za nesmisel, ki so ga skrpali prevaranti. Op-
ravili bomo z njo šele takrat, ko bomo njen izvor in razvoj znali razjasniti
iz zgodovinskih razmer, v katerih je nastala in zavladala. (MEL, 234)
Engels opozarja, da v Bauerjevi sliki grško-rimskih izvorov in okvi-
rov krščanstva »manjka le še zadnji kamen, da bi bilo celotno krščan-
stvo v temeljnih potezah zaključeno: utelešenje učlovečenega logosa zgolj
v določeni osebi in njena spravna daritev na križu za odrešitev grešne-
ga človeštva« (str. 235). Tega je lahko ponudila le vulgarizirana judovska
religija. »Religijo ustvarjajo ljudje, ki sami čutijo religiozno potrebo in
imajo smisel za religiozne potrebe množic. Tega pa praviloma ni pri šol-
373
