Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 172
razgledi, vpogledi
Eksistenca je psihološko osnovno dejstvo, ki se z njim Kierkegaard bori
proti brezosebnemu fenomenološkemu Heglovemu idealizmu. Eksisten-
ca sili človeka, da se iz kozmičnega smisla vrne vase, v svoj lastni smisel.4
Iz odlomka je razvidno, kako intenzivno je Kocbek še naprej sprem-
ljal evropsko filozofijo, tako nemško, postopoma pa močno tudi fran-
cosko, še posebej personalizem. Te zapiske si je delal sredi junija 1933 še
na svojem prvem službenem mestu v Bjelovarju. Še posebej pomemben
je zadnji odstavek, v katerem že povsem neposredno , čeprav le bežno,
govori o filozofiji eksistencializma, zlasti krščanskega, katerega uteme-
ljitelj je postal Kierkegaard. To je gotovo eno najzgodnejših ali celo prvo
verodostojno poročilo o eksistencializmu med Slovenci.
Le nekaj dni za prvim zapisom o Kierkegaardu, nekako sredi juni-
ja 1933, se je tedaj osemindvajsetleten že temeljiteje zamislil ob religio-
znem eksistencializmu.
Vedno bliže mi je samotna pozicija človeka v bivanju. Morda ima to
zrelo občutje vsaj malo zaokrožene eksistenčnosti (duhovne namreč), ki si
privzema rahlo etično obliko. Razumem vedno bolj Kanta, ki si je v slič-
ni visoki samoti iz notranje nuje in vendar iz neke celotne skladnosti dal
zakon kategoričnega imperativa. Blizu mi je tudi Kierkegaard, ki mu je si-
gurno ozadje samote obenem najjasnejša odgovornost pred Bogom. Razu-
mem Nietzschejevo samotno iskanje in težnjo po nadčloveku. Razumem
okrutno in ostro Schopenhauerjevo samoto: najbolj samoten je in zato naj-
bolj človeški.5
Iz zapisa jasno razbiramo, da je bilo Kocbeku najbližje eksistencia-
listično občutje z religiozno etičnim predznakom, kakor ga je kasneje
promoviral tudi Janez Janžekovič.
Še v istem letu, le malo kasneje, se Kocbek znova dotakne
Kierkegaarda, tokrat v povezavi s Šestovom, katerega knjigo Kaj je res-
nica (1927) je prebiral v francoščini.
4 Edvard Kocbek, Dnevnik 1933, Zbrano delo, 13. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2013), 220–21.
5 Kocbek, Dnevnik 1933, 233–34.
406
Eksistenca je psihološko osnovno dejstvo, ki se z njim Kierkegaard bori
proti brezosebnemu fenomenološkemu Heglovemu idealizmu. Eksisten-
ca sili človeka, da se iz kozmičnega smisla vrne vase, v svoj lastni smisel.4
Iz odlomka je razvidno, kako intenzivno je Kocbek še naprej sprem-
ljal evropsko filozofijo, tako nemško, postopoma pa močno tudi fran-
cosko, še posebej personalizem. Te zapiske si je delal sredi junija 1933 še
na svojem prvem službenem mestu v Bjelovarju. Še posebej pomemben
je zadnji odstavek, v katerem že povsem neposredno , čeprav le bežno,
govori o filozofiji eksistencializma, zlasti krščanskega, katerega uteme-
ljitelj je postal Kierkegaard. To je gotovo eno najzgodnejših ali celo prvo
verodostojno poročilo o eksistencializmu med Slovenci.
Le nekaj dni za prvim zapisom o Kierkegaardu, nekako sredi juni-
ja 1933, se je tedaj osemindvajsetleten že temeljiteje zamislil ob religio-
znem eksistencializmu.
Vedno bliže mi je samotna pozicija človeka v bivanju. Morda ima to
zrelo občutje vsaj malo zaokrožene eksistenčnosti (duhovne namreč), ki si
privzema rahlo etično obliko. Razumem vedno bolj Kanta, ki si je v slič-
ni visoki samoti iz notranje nuje in vendar iz neke celotne skladnosti dal
zakon kategoričnega imperativa. Blizu mi je tudi Kierkegaard, ki mu je si-
gurno ozadje samote obenem najjasnejša odgovornost pred Bogom. Razu-
mem Nietzschejevo samotno iskanje in težnjo po nadčloveku. Razumem
okrutno in ostro Schopenhauerjevo samoto: najbolj samoten je in zato naj-
bolj človeški.5
Iz zapisa jasno razbiramo, da je bilo Kocbeku najbližje eksistencia-
listično občutje z religiozno etičnim predznakom, kakor ga je kasneje
promoviral tudi Janez Janžekovič.
Še v istem letu, le malo kasneje, se Kocbek znova dotakne
Kierkegaarda, tokrat v povezavi s Šestovom, katerega knjigo Kaj je res-
nica (1927) je prebiral v francoščini.
4 Edvard Kocbek, Dnevnik 1933, Zbrano delo, 13. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2013), 220–21.
5 Kocbek, Dnevnik 1933, 233–34.
406
