Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 174
razgledi, vpogledi
Veliki Danec je Kocbeka še naprej obsedal. Vanj se je poglabljal tudi
med poletnimi počitnicami v domači vasi. Tam si je 16. julija 1933 zapi-
sal kratek, a za eksistencialistično filozofijo bistven Kierkegaardov izrek:
»Odločilna zapoved ni razumeti svet, pač pa bivati.«9
Naslednje šolsko leto (1933/34) je Kocbek pričel v le malenkostno
manj provincialnem Varaždinu. Tudi tu je nadaljeval s pasioniranim
branjem slovenske, hrvaške in evropske literature in filozofije. V tem
času si je zapisoval tudi svoje premisleke o marksizmu pa tudi že o vzpe-
njajočem se nemškem nacizmu. Kljub vsemu se je vztrajno opiral na svo-
jo biocentrično metafiziko, kakor jo je izpričeval že v svojih nastopih in
spisih v križarskih publikacijah.
Jeseni 1934 si je v svoj dnevnik zapisal:
Po Maritainu je vsa človeška borba med eksistenco in esenco. To je tudi
Kierkegaardovo dragoceno izkustvo, ki ga je vzela sodobna nemška filozo-
fija za bazo: polnostna eksistenca človeka Existenzphilsophie je odpor pro-
ti brezosebnemu Heglovemu idealizmu, povratek vase.10
V tem času se je Kocbek že močno zbližal s personalizmom, ki ga
je zavzeto spremljal in se ob njem oplajal že od njegovega vznika v
Franciji. V svojih zapiskih je ves razburkan razmišljal o doktrinarnem
nasprotju med komunistično in personalistično revolucijo. Nasprotje
med Proudhonom in Marxom se mu je kazalo podobno nasprotju med
Kierkegaardom in Heglom na religioznem polju. Šel je celo tako daleč,
da je v Evropi zaznaval nasprotje med kolektivističnimi in personalistič-
nimi narodi. Heglovo filozofijo je razumeval kot inkarnacijo zgodovi-
ne v miselnem območju, kot odklon od notranjih skrivnosti človeške-
ga dogajanja in priklon naravnosocialnemu svetu. Kazala se mu je kot
izrazito antipersonalistična, zato je tem bolj pritrjeval Kierkegaardu in
Dostojevskemu, ki sta se uprla Heglu.
V esejih o Kierkegaardu, ki jih je prebiral v francoskih revijah, je
»ekstatično« opažal »totalno prepojitev lastne konkretne individual-
9 Prav tam, 280.
10 Edvard Kocbek, Dnevnik 1934, Zbrano delo, 14. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2014), 30.
408
Veliki Danec je Kocbeka še naprej obsedal. Vanj se je poglabljal tudi
med poletnimi počitnicami v domači vasi. Tam si je 16. julija 1933 zapi-
sal kratek, a za eksistencialistično filozofijo bistven Kierkegaardov izrek:
»Odločilna zapoved ni razumeti svet, pač pa bivati.«9
Naslednje šolsko leto (1933/34) je Kocbek pričel v le malenkostno
manj provincialnem Varaždinu. Tudi tu je nadaljeval s pasioniranim
branjem slovenske, hrvaške in evropske literature in filozofije. V tem
času si je zapisoval tudi svoje premisleke o marksizmu pa tudi že o vzpe-
njajočem se nemškem nacizmu. Kljub vsemu se je vztrajno opiral na svo-
jo biocentrično metafiziko, kakor jo je izpričeval že v svojih nastopih in
spisih v križarskih publikacijah.
Jeseni 1934 si je v svoj dnevnik zapisal:
Po Maritainu je vsa človeška borba med eksistenco in esenco. To je tudi
Kierkegaardovo dragoceno izkustvo, ki ga je vzela sodobna nemška filozo-
fija za bazo: polnostna eksistenca človeka Existenzphilsophie je odpor pro-
ti brezosebnemu Heglovemu idealizmu, povratek vase.10
V tem času se je Kocbek že močno zbližal s personalizmom, ki ga
je zavzeto spremljal in se ob njem oplajal že od njegovega vznika v
Franciji. V svojih zapiskih je ves razburkan razmišljal o doktrinarnem
nasprotju med komunistično in personalistično revolucijo. Nasprotje
med Proudhonom in Marxom se mu je kazalo podobno nasprotju med
Kierkegaardom in Heglom na religioznem polju. Šel je celo tako daleč,
da je v Evropi zaznaval nasprotje med kolektivističnimi in personalistič-
nimi narodi. Heglovo filozofijo je razumeval kot inkarnacijo zgodovi-
ne v miselnem območju, kot odklon od notranjih skrivnosti človeške-
ga dogajanja in priklon naravnosocialnemu svetu. Kazala se mu je kot
izrazito antipersonalistična, zato je tem bolj pritrjeval Kierkegaardu in
Dostojevskemu, ki sta se uprla Heglu.
V esejih o Kierkegaardu, ki jih je prebiral v francoskih revijah, je
»ekstatično« opažal »totalno prepojitev lastne konkretne individual-
9 Prav tam, 280.
10 Edvard Kocbek, Dnevnik 1934, Zbrano delo, 14. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2014), 30.
408
