Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 175
mihael glavan
nosti. Hotenje nadvladati samega sebe, samega sebe naporno prevze-
ti, nadvzeti, napeti. Boga doseči v neposredni, absolutni kontinuiteti
z vsem končnim, konkretnim, biti prisoten v vsej končnosti, biti neve-
den v neskončni vednosti, biti orodje Boga in njegovih del.«11 Kot kaže
zaznamek v dnevniku v februarju 1935, si je že takrat naredil načrt, da
napiše esej o Kierkegaardu, ki je bil potem objavljen v reviji Dom in svet.
Pri raziskovanju Kierkegaardove filozofije si je predvsem pomagal s
študijami francoskih avtorjev. V svojem počitniškem dnevniškem (27.
8. 1935) zapisu tako izrecno izjavlja, da je francoski filozof Jean Wahl v
svojem spisu Tesnoba in trenutek (Nouvelle révue française, 1932) podal
»veliko resnico« o Kierkegaardu.
Eden najglobljih aspektov nemške romantike: ta potreba po preobli-
kovanju resničnosti v poezijo, po izgubljanju v trenutku in nazadnje v
spominu. Vendar pozna romantika še globlji vidik. Brez hedonizma od-
krivamo demoničnost. Romantični genij je človek, ki presega splošnost.
Kierkegaard pravi, da je demonična sleherna individualnost, ki je brez po-
sredovanja, sama, že sama po sebi v nekem razmerju z idejo, zlasti v raz-
merju z božjim. Demonični človek je presegel splošnost, natančneje: prav s
svojim posebnim razmerjem do splošnosti jo preoblikuje v posebno. Je iz-
muzljivo bitje, zaprto v individualnost, v tišino, v svoje sveto območje po-
sebnega. Vendar govori ta tišina zdaj o zvijačah demona, zdaj o pričevanju
Boga. Vernik in zločinec sta oba demonična: pri Dostojevskem Ivan enako
kot Aljoša, Kierkegaardov zapeljivec enako kot Apostol.12
Tisto leto je bilo za Kocbeka tudi intimno čustveno izjemno pregre-
to. V svojem dnevniku piše o dolgotrajnem spopadanju z »nepremaglji-
vim erosom« in iskanjem polnega »telesno-duhovnega skladja«, kot ga je
kategorično in brezpogojno pričakoval od trajne zveze z žensko. Takšno
skladje je v tem letu začutil v svoji ljubezni do Zdravke Koprivnjak, s
katero sta se malo pred božičem poročila. Celo v svoji čustveni vznese-
11 Kocbek, Dnevnik 1934, 214.
12 Edvard Kocbek, Dnevnik 1935, Zbrano delo, 15. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2014), 186.
409
nosti. Hotenje nadvladati samega sebe, samega sebe naporno prevze-
ti, nadvzeti, napeti. Boga doseči v neposredni, absolutni kontinuiteti
z vsem končnim, konkretnim, biti prisoten v vsej končnosti, biti neve-
den v neskončni vednosti, biti orodje Boga in njegovih del.«11 Kot kaže
zaznamek v dnevniku v februarju 1935, si je že takrat naredil načrt, da
napiše esej o Kierkegaardu, ki je bil potem objavljen v reviji Dom in svet.
Pri raziskovanju Kierkegaardove filozofije si je predvsem pomagal s
študijami francoskih avtorjev. V svojem počitniškem dnevniškem (27.
8. 1935) zapisu tako izrecno izjavlja, da je francoski filozof Jean Wahl v
svojem spisu Tesnoba in trenutek (Nouvelle révue française, 1932) podal
»veliko resnico« o Kierkegaardu.
Eden najglobljih aspektov nemške romantike: ta potreba po preobli-
kovanju resničnosti v poezijo, po izgubljanju v trenutku in nazadnje v
spominu. Vendar pozna romantika še globlji vidik. Brez hedonizma od-
krivamo demoničnost. Romantični genij je človek, ki presega splošnost.
Kierkegaard pravi, da je demonična sleherna individualnost, ki je brez po-
sredovanja, sama, že sama po sebi v nekem razmerju z idejo, zlasti v raz-
merju z božjim. Demonični človek je presegel splošnost, natančneje: prav s
svojim posebnim razmerjem do splošnosti jo preoblikuje v posebno. Je iz-
muzljivo bitje, zaprto v individualnost, v tišino, v svoje sveto območje po-
sebnega. Vendar govori ta tišina zdaj o zvijačah demona, zdaj o pričevanju
Boga. Vernik in zločinec sta oba demonična: pri Dostojevskem Ivan enako
kot Aljoša, Kierkegaardov zapeljivec enako kot Apostol.12
Tisto leto je bilo za Kocbeka tudi intimno čustveno izjemno pregre-
to. V svojem dnevniku piše o dolgotrajnem spopadanju z »nepremaglji-
vim erosom« in iskanjem polnega »telesno-duhovnega skladja«, kot ga je
kategorično in brezpogojno pričakoval od trajne zveze z žensko. Takšno
skladje je v tem letu začutil v svoji ljubezni do Zdravke Koprivnjak, s
katero sta se malo pred božičem poročila. Celo v svoji čustveni vznese-
11 Kocbek, Dnevnik 1934, 214.
12 Edvard Kocbek, Dnevnik 1935, Zbrano delo, 15. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2014), 186.
409
