Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 173
mihael glavan
Leon Šestov opušča razum kot edini izvor spoznanja in hoče razvelja-
viti posebno njegova najjačja principa: načelo identitete in kontradiktor-
nosti. Za njega razen razuma obstajajo še druge dimenzije: iracionalne.
Kategorije strahu, gnusa, obupa, radosti nam lahko ravno tako razodevajo
resnico in nas sproščajo. Kierkegaard pravi, naj filozofi živijo svoje miselne
kategorije, Šestov pa, naj mislijo v svojih življenjskih kategorijah.
Razum je varna človeška skupnost, ki plitvi. Kdor ga je zapustil, je pos-
tal težak, a za skupnost neznosen, namreč samote in blazen. (Kierkegaard,
Nietzsche) Nadvednost takih ljudi je genialno hrepenenje, nekje se spaja z
genialno nevednostjo, ki čutimo po njej domotožje. Iščemo izgubljeni raj,
moč, radost, svobodo.6
Kmalu za tem zapisom se Kocbek znova poglablja v Kierkegaardov
eksistencializem in zapisuje, da je
eksistant človek, ki se ne zadovoljuje z običajnimi resnicami, marveč živi
v neprestanem naponu, v negotovosti, v nastajanju. Bistvo njegove misli je
opiranje na paradoks. Pot od estetike preko etike v religijo ga je privedla
do paradoksnega verovanja, po historičnem dejstvu dosegamo večno bla-
ženost, najintimnejši človekov odnos je odnos do nečesa izvenčloveškega,
časoven človek misli večno resnico, za večnost določen človek je grešnik,
večna resnica je prišla v časovnost trpet. Kierkegaardov pojem o parado-
ksu je ozko zvezan s pojmom transcendence. Paradoks je absoluten odgo-
vor imanenci.7
Orisu Kierkegaardovega »eksistanta« dodaja še kratko pasažo
o tesnobi. »Tesnoba je dej, bistveno važen in potreben, sleherno
dopolnjevanje in izživljanje se uvaja in končuje s tesnobo. Tesnoba je
zavest ničnosti, niča. Tesnoba ni niti nujnost niti svoboda, je tesnoba
pred zlim in pred dobrim. Ideja tesnobe in časa sta tesno združena,
ker smo v času, smo tesnobni. Po fazah raznih tesnob pristopamo k
večnosti.«8
6 Prav tam, 248/249.
7 Prav tam, 277/278.
8 Prav tam, 278.
407
Leon Šestov opušča razum kot edini izvor spoznanja in hoče razvelja-
viti posebno njegova najjačja principa: načelo identitete in kontradiktor-
nosti. Za njega razen razuma obstajajo še druge dimenzije: iracionalne.
Kategorije strahu, gnusa, obupa, radosti nam lahko ravno tako razodevajo
resnico in nas sproščajo. Kierkegaard pravi, naj filozofi živijo svoje miselne
kategorije, Šestov pa, naj mislijo v svojih življenjskih kategorijah.
Razum je varna človeška skupnost, ki plitvi. Kdor ga je zapustil, je pos-
tal težak, a za skupnost neznosen, namreč samote in blazen. (Kierkegaard,
Nietzsche) Nadvednost takih ljudi je genialno hrepenenje, nekje se spaja z
genialno nevednostjo, ki čutimo po njej domotožje. Iščemo izgubljeni raj,
moč, radost, svobodo.6
Kmalu za tem zapisom se Kocbek znova poglablja v Kierkegaardov
eksistencializem in zapisuje, da je
eksistant človek, ki se ne zadovoljuje z običajnimi resnicami, marveč živi
v neprestanem naponu, v negotovosti, v nastajanju. Bistvo njegove misli je
opiranje na paradoks. Pot od estetike preko etike v religijo ga je privedla
do paradoksnega verovanja, po historičnem dejstvu dosegamo večno bla-
ženost, najintimnejši človekov odnos je odnos do nečesa izvenčloveškega,
časoven človek misli večno resnico, za večnost določen človek je grešnik,
večna resnica je prišla v časovnost trpet. Kierkegaardov pojem o parado-
ksu je ozko zvezan s pojmom transcendence. Paradoks je absoluten odgo-
vor imanenci.7
Orisu Kierkegaardovega »eksistanta« dodaja še kratko pasažo
o tesnobi. »Tesnoba je dej, bistveno važen in potreben, sleherno
dopolnjevanje in izživljanje se uvaja in končuje s tesnobo. Tesnoba je
zavest ničnosti, niča. Tesnoba ni niti nujnost niti svoboda, je tesnoba
pred zlim in pred dobrim. Ideja tesnobe in časa sta tesno združena,
ker smo v času, smo tesnobni. Po fazah raznih tesnob pristopamo k
večnosti.«8
6 Prav tam, 248/249.
7 Prav tam, 277/278.
8 Prav tam, 278.
407
