Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 177
mihael glavan
Vprašanje ostane še vedno odprto: kakšno je razmerje resnice živega,
zavestnega človeka, ki se odziva aktualnemu življenju, do nespremenjene,
večne in znanstvene teoretične resnice.16
V posebnem zvezku, ki ga je Kocbek izpisoval ločeno od rednih
dnevniških zapisov, si je jeseni leta 1940 zabeležil nekoliko daljše bese-
dilo, nekakšen fragment eseja, o sočasni evropski filozofiji, v katerem
se spet ukvarja tudi s Kierkegaardom. V oznaki mladega francoskega
filozofskega rodu pravi,
da se novejši misleci bližajo tistim kompleksom, ki so skupni s človeški-
mi čustvi, željami, nameni, ki so prej dogodki duhovnega življenja (ve-
selje, žalost, polnost, tesnoba) kakor pa le oblikovna razmerja (funkcije,
itd.). Zaradi tega hočejo ti misleci prvenstveno obdelovati in določati tis-
te kategorije, ki jih imenujemo vitalne ali eksistencialne (zvestoba, upa-
nje, ljubezen, intuicija, tesnoba), za razliko od prejšnjih, ki so čiste misel-
ne kategorije.
Pod vplivom nemške eksistencialne filozofije in nekaterih nordijskih
duhov (Kierkegaard), jih bolj privlačuje aktivna, mobilna, dinamična
stran človekova kakor pa statična, unifikacijska. Bolj jih zanimajo struk-
ture kakor elementi, od tod novo zanimanje za probleme časa ali trajanja
(brez paralele s prostorom). Bergsonov ‚l‘éternel présent‘ še velja, jedro mu
je akt, v njem sta spomin in slutnja, integral časa.17
V tem zapisu že lahko jasno prepoznavamo Kocbekovo vse moč-
nejšo usmerjanje v »dejanje«, ki je dalo ime tudi njegovi reviji, v druž-
beni in celo politični angažma, ki ga je kmalu zatem privedlo v okrilje
Osvobodilne fronte, partizanskega življenja in družbenega delovanja v
povojni politični jugoslovanski in slovenski skupnosti.
Povzeti smemo, da je bil Kocbekov prispevek k poznavanju in upo-
števanju evropske filozofije, predvsem personalizma in eksistencia-
lizma, veliko večji in tehtnejši, kot ga zaznamo v slovenski strokovni
publicistiki. Dober primer za to je študija Marjete Vasič O eksistencia-
16 Edvard Kocbek, Dnevnik 1940, Zbrano delo, 16. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2015), 168.
17 Kocbek, Dnevnik 1940, 194/95.
411
Vprašanje ostane še vedno odprto: kakšno je razmerje resnice živega,
zavestnega človeka, ki se odziva aktualnemu življenju, do nespremenjene,
večne in znanstvene teoretične resnice.16
V posebnem zvezku, ki ga je Kocbek izpisoval ločeno od rednih
dnevniških zapisov, si je jeseni leta 1940 zabeležil nekoliko daljše bese-
dilo, nekakšen fragment eseja, o sočasni evropski filozofiji, v katerem
se spet ukvarja tudi s Kierkegaardom. V oznaki mladega francoskega
filozofskega rodu pravi,
da se novejši misleci bližajo tistim kompleksom, ki so skupni s človeški-
mi čustvi, željami, nameni, ki so prej dogodki duhovnega življenja (ve-
selje, žalost, polnost, tesnoba) kakor pa le oblikovna razmerja (funkcije,
itd.). Zaradi tega hočejo ti misleci prvenstveno obdelovati in določati tis-
te kategorije, ki jih imenujemo vitalne ali eksistencialne (zvestoba, upa-
nje, ljubezen, intuicija, tesnoba), za razliko od prejšnjih, ki so čiste misel-
ne kategorije.
Pod vplivom nemške eksistencialne filozofije in nekaterih nordijskih
duhov (Kierkegaard), jih bolj privlačuje aktivna, mobilna, dinamična
stran človekova kakor pa statična, unifikacijska. Bolj jih zanimajo struk-
ture kakor elementi, od tod novo zanimanje za probleme časa ali trajanja
(brez paralele s prostorom). Bergsonov ‚l‘éternel présent‘ še velja, jedro mu
je akt, v njem sta spomin in slutnja, integral časa.17
V tem zapisu že lahko jasno prepoznavamo Kocbekovo vse moč-
nejšo usmerjanje v »dejanje«, ki je dalo ime tudi njegovi reviji, v druž-
beni in celo politični angažma, ki ga je kmalu zatem privedlo v okrilje
Osvobodilne fronte, partizanskega življenja in družbenega delovanja v
povojni politični jugoslovanski in slovenski skupnosti.
Povzeti smemo, da je bil Kocbekov prispevek k poznavanju in upo-
števanju evropske filozofije, predvsem personalizma in eksistencia-
lizma, veliko večji in tehtnejši, kot ga zaznamo v slovenski strokovni
publicistiki. Dober primer za to je študija Marjete Vasič O eksistencia-
16 Edvard Kocbek, Dnevnik 1940, Zbrano delo, 16. knjiga (Ljubljana: Založba ZRC
SAZU, 2015), 168.
17 Kocbek, Dnevnik 1940, 194/95.
411
