Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 197
vincenc rajšp
evangeljske ljubezni za Nenemce (Slovence) je bilo pri gibanju, je seve-
da drugo vprašanje. Tudi avtor prizna hudo politizacijo evangeličanov,
ki jo je izražal rek Deutsch sein heißt lutherisch sein, biti Nemec pomeni
biti luteran, kot piše Mahnert v romanu Hungerglocke na str. 79. (str. 417).
Po avtorjevem prepričanju je gibanje Proč od Rima pripomoglo, da
je bila župnija vzeta resno tako s političnega vidika kakor tudi z vidi-
ka konfesionalne konfrontacije z Rimskokatoliško cerkvijo. Avtor sicer
omenja, da bi bilo potrebno pregledati arhiv Lavantinske škofije, pri če-
mer je omenil jezikovno bariero. Vendar je to odveč, ker je tam ohranje-
no gradivo v glavnem v nemščini. Škof Mihael Napotnik je bil namreč
poročevalec na škofovski konferenci na Dunaju, zato se v arhivu naha-
jajo tudi poročila drugih škofov o gibanju Proč od Rima, nič posebne-
ga pa ni najti o samem gibanju v škofiji.
V kontekstu konfesionalnost ‒ nacionalizem vidi v prvi dobi po
ustanovitvi župnije leta 1862 liberalno konfrontacijo in ne nacionalne.
Poudarja, da sta se Maribor in Spodja Štajerska takrat nedvomno poj-
movala kot Štajerska in Srednja Evropa. Prvo gotovo drži, za drugo pa
človek ne ve, kakšen pomen je imela takrat zavest pripadnosti Srednji
Evropi. To je mogoče razumeti z drugega vidika, ko piše, da fara takrat
ni bila domač mariborski fenomen, temveč so njeni člani prišli iz šir-
še Štajerske ali so se priselili v procesu industrializacije iz Nemčije in
drugod. Tu so bili sprejeti tako, kot so se tudi sami počutili, kot tujek
[Fremdkörper] na Spodnjem Štajerskem s pretežno slovenskim in pre-
težno popolnoma katoliškim prebivalstvom (tudi nemškim). Vendar so
se evangeličani zelo hitro integrirali v večinsko rimskokatoliški (nem-
ški) Maribor. Tam so jim pripisovali določeno naprednost in kultur-
no voljo do kreativnosti. V župnijskih gremijih so bili zastopani tovar-
narji, arhitekti, upravitelji posestev, direktorji bank in umetniki, ki so
bili pretežno na strani liberalizma kot vodilne teorije [Leittheorie] časa.
Tu bi kazalo pripomniti, da je bil to še čas neke vrste tolerance, saj
je tudi Anton Martin Slomšek slovenske reformatorje sprejemal kot
pomemben sestavni del slovenske kulture. Po njegovi smrti pa so se
razmere obrnile, saj je liberalno-nemška stran kot kulturno pojmova-
la le sebe in kot pravo kulturo le nemško kulturo, kot je to leta 1861
431
evangeljske ljubezni za Nenemce (Slovence) je bilo pri gibanju, je seve-
da drugo vprašanje. Tudi avtor prizna hudo politizacijo evangeličanov,
ki jo je izražal rek Deutsch sein heißt lutherisch sein, biti Nemec pomeni
biti luteran, kot piše Mahnert v romanu Hungerglocke na str. 79. (str. 417).
Po avtorjevem prepričanju je gibanje Proč od Rima pripomoglo, da
je bila župnija vzeta resno tako s političnega vidika kakor tudi z vidi-
ka konfesionalne konfrontacije z Rimskokatoliško cerkvijo. Avtor sicer
omenja, da bi bilo potrebno pregledati arhiv Lavantinske škofije, pri če-
mer je omenil jezikovno bariero. Vendar je to odveč, ker je tam ohranje-
no gradivo v glavnem v nemščini. Škof Mihael Napotnik je bil namreč
poročevalec na škofovski konferenci na Dunaju, zato se v arhivu naha-
jajo tudi poročila drugih škofov o gibanju Proč od Rima, nič posebne-
ga pa ni najti o samem gibanju v škofiji.
V kontekstu konfesionalnost ‒ nacionalizem vidi v prvi dobi po
ustanovitvi župnije leta 1862 liberalno konfrontacijo in ne nacionalne.
Poudarja, da sta se Maribor in Spodja Štajerska takrat nedvomno poj-
movala kot Štajerska in Srednja Evropa. Prvo gotovo drži, za drugo pa
človek ne ve, kakšen pomen je imela takrat zavest pripadnosti Srednji
Evropi. To je mogoče razumeti z drugega vidika, ko piše, da fara takrat
ni bila domač mariborski fenomen, temveč so njeni člani prišli iz šir-
še Štajerske ali so se priselili v procesu industrializacije iz Nemčije in
drugod. Tu so bili sprejeti tako, kot so se tudi sami počutili, kot tujek
[Fremdkörper] na Spodnjem Štajerskem s pretežno slovenskim in pre-
težno popolnoma katoliškim prebivalstvom (tudi nemškim). Vendar so
se evangeličani zelo hitro integrirali v večinsko rimskokatoliški (nem-
ški) Maribor. Tam so jim pripisovali določeno naprednost in kultur-
no voljo do kreativnosti. V župnijskih gremijih so bili zastopani tovar-
narji, arhitekti, upravitelji posestev, direktorji bank in umetniki, ki so
bili pretežno na strani liberalizma kot vodilne teorije [Leittheorie] časa.
Tu bi kazalo pripomniti, da je bil to še čas neke vrste tolerance, saj
je tudi Anton Martin Slomšek slovenske reformatorje sprejemal kot
pomemben sestavni del slovenske kulture. Po njegovi smrti pa so se
razmere obrnile, saj je liberalno-nemška stran kot kulturno pojmova-
la le sebe in kot pravo kulturo le nemško kulturo, kot je to leta 1861
431
