Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 208
razgledi, vpogledi
kjer je bil leta 1914 ordiniran in je nastopil službo vikarja. V letih 1925 do
1945 je bil senior nemške evangeličanske skupnosti v Sloveniji. Bil je tudi
član Sinode in vsakoletnih cerkvenih dnevov Nemške evangeličanske-
krščanske cerkve AV v kraljevini Jugoslaviji.
Po prvi svetovni vojni se je evangeličanska cerkev v Sloveniji na novo
organizirala. Junija 1919 je bil ustanovljen Seniorat nemških evangeli-
čanskih skupnosti v Sloveniji, ki je obsegal župnije v Ljubljani, Celju in
Mariboru, s sedežem v Celju, prvi senior pa je bil župnik v Celju Fritz
May. Leta 1925 ga je nasledil župnik v Mariboru Johann Baron.
S protestantskim zakonom leta 1930, ki je Evangeličanski cerkvi priz-
naval popolno svobodo javnega izpovedovanja vere ter cerkveno zako-
nodajo in upravo, so se odnosi stabilizirali. Cerkev je bila opredeljena
kot Nemška evangeličanska cerkev, člen 8 ji je zagotavljal verouk na vseh
šolah v materinskem jeziku. Župnik Baron je leta 1929 prejel jugoslovan-
sko državno odlikovanje »Orden Svetog Save« četrtega reda, May pa leta
1936 »Orden Svetog Save« tretjega reda. V Zagrebu so leta 1930 proslav-
ljali 400-letnico augsburške veroizpovedi, leta 1933 pa z velikim slavjem
v Zagrebu in Pančevu 450-letnico Luthrovega rojstva.
Peto poglavje obravnava zgodovino evangeličanske župnije v Mariboru
po letu 1930. V začetku tridesetih je cerkveno življenje nazadovalo,
nedeljska bogoslužja so bila obiskana le v 10 %, praznična v 20–50 %, na
Božič se jih je udeležilo 28 % ljudi. Župnik Baron ga je skušal poživiti z
izobraževalnim delom. Sam je leta 1934 predaval »o rasi in religiji«, žal
avtor ne pove nič o vsebini. Po letu 1937 je bila vrsta predavanj o boljše-
vizmu, kar pa ni bilo značilno le za mariborske protestante, temveč tudi
v drugih predelih, na primer na Sedmograškem. Iz strahu pred to nevar-
nostjo z vzhoda pa so rastle simpatije do nemškega Rajha, ki se je kre-
pil. Intenzivirano je bilo predvsem delo z mladino. Glede verouka v šo-
lah, ki je bil lahko v nemščini, se je pojavljala težava, da so otroci vedno
slabše znali nemško, slovenskih učiteljev za evangeličanski verouk pa ni
bilo. Po oceni župnije je ta leta 1939 štela 1.100 članov v Mariboru ter ok-
rog 500 v filialnih skupnostih: na Ptuju 140, v Šentilju 185 in v Radljah
(Mahrenbergu) 176.
442
kjer je bil leta 1914 ordiniran in je nastopil službo vikarja. V letih 1925 do
1945 je bil senior nemške evangeličanske skupnosti v Sloveniji. Bil je tudi
član Sinode in vsakoletnih cerkvenih dnevov Nemške evangeličanske-
krščanske cerkve AV v kraljevini Jugoslaviji.
Po prvi svetovni vojni se je evangeličanska cerkev v Sloveniji na novo
organizirala. Junija 1919 je bil ustanovljen Seniorat nemških evangeli-
čanskih skupnosti v Sloveniji, ki je obsegal župnije v Ljubljani, Celju in
Mariboru, s sedežem v Celju, prvi senior pa je bil župnik v Celju Fritz
May. Leta 1925 ga je nasledil župnik v Mariboru Johann Baron.
S protestantskim zakonom leta 1930, ki je Evangeličanski cerkvi priz-
naval popolno svobodo javnega izpovedovanja vere ter cerkveno zako-
nodajo in upravo, so se odnosi stabilizirali. Cerkev je bila opredeljena
kot Nemška evangeličanska cerkev, člen 8 ji je zagotavljal verouk na vseh
šolah v materinskem jeziku. Župnik Baron je leta 1929 prejel jugoslovan-
sko državno odlikovanje »Orden Svetog Save« četrtega reda, May pa leta
1936 »Orden Svetog Save« tretjega reda. V Zagrebu so leta 1930 proslav-
ljali 400-letnico augsburške veroizpovedi, leta 1933 pa z velikim slavjem
v Zagrebu in Pančevu 450-letnico Luthrovega rojstva.
Peto poglavje obravnava zgodovino evangeličanske župnije v Mariboru
po letu 1930. V začetku tridesetih je cerkveno življenje nazadovalo,
nedeljska bogoslužja so bila obiskana le v 10 %, praznična v 20–50 %, na
Božič se jih je udeležilo 28 % ljudi. Župnik Baron ga je skušal poživiti z
izobraževalnim delom. Sam je leta 1934 predaval »o rasi in religiji«, žal
avtor ne pove nič o vsebini. Po letu 1937 je bila vrsta predavanj o boljše-
vizmu, kar pa ni bilo značilno le za mariborske protestante, temveč tudi
v drugih predelih, na primer na Sedmograškem. Iz strahu pred to nevar-
nostjo z vzhoda pa so rastle simpatije do nemškega Rajha, ki se je kre-
pil. Intenzivirano je bilo predvsem delo z mladino. Glede verouka v šo-
lah, ki je bil lahko v nemščini, se je pojavljala težava, da so otroci vedno
slabše znali nemško, slovenskih učiteljev za evangeličanski verouk pa ni
bilo. Po oceni župnije je ta leta 1939 štela 1.100 članov v Mariboru ter ok-
rog 500 v filialnih skupnostih: na Ptuju 140, v Šentilju 185 in v Radljah
(Mahrenbergu) 176.
442
