Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 43
vincenc rajšp
jeziku. Abrahama Ortelia Theatrum Orbis Terrarum, iz katerega je bila
razvidna geografska razširjenost slovanskega jezika, die Sclavonische
Sprach, ki ga številni imenujejo Windische, po latinsko pa ilirski jezik,
latinis Illirica: razprostira se od Jadranskega do Severnega morja in ga
uporabljajo Istrijani, Dalmatinci, v Bosni (Bosnier), Moravani, Čehi,
Lužičani, Šlezijci, Poljaki, Litovci, Prusi, ki prebivajo v Skandinaviji, Rusi
(die Reussen) – kakor daleč vladajo, Bolgari in številne druge sosednje
dežele do Carigrada, torej je tudi pri Turkih zelo v rabi. (Ortelius 2007,
158)
Avtor druge karte z naslovom Austrae ducatus chorographia je
Wolfgang Lazius. Ozemlje je risal do reke Mure z drugačno barvo
kot ozemlje južno od Mure. Tam pa je Koroška (Carintia) v vzhod-
nem delu med reko Muro in reko Dravo pa pokrajina Slovenske gori-
ce (Windischpuchl). (Ortelius, 65) Zasluge za to predstavitev sloven-
skega ozemlja imajo nedvomno tudi slovenski humanisti, ki so delovali
na univerzi na Dunaju, predvsem Luka iz Dobrepolj (Agathopedius,
Gutenfelder). Avgust Hirschvogel (Nürnberg 1503–Dunaj 1553), ki je
med drugim okrog leta 1542 bival v Ljubljani in nato deloval na Dunaju,
in Wolfgang Lazius (Dunaj 1514–1565), ki je bil večkratni rektor dunaj-
ske univerze. Luka iz Dobrepolj pa je bil ena od osrednjih osebnos-
ti pri reformi dunajske univerze, ko je deloval kot poverjenik kralja
Ferdinanda. Luka je bil tudi tesni sodelavec Žige Herbersteina pri la-
tinski izdaji Moskovskih zapiskov, za katero je zemljevid Rusije izde-
lal Avgust Hirschvogel. Kakšen vpliv je imel Luka na jasno izraženo
Herbersteinovo izjavo o pomenu znanja slovenščine, »zaradi znanja ka-
tere v Moskovskih zapiskih lahko piše kot zanesljiva priča«, kot to spo-
roča v posvetilu kralju Ferdinandu? »Da mu je poznavanje tega jezika
zares »beneficium«, dobrota, vrednota, je še enkrat podčrtal v predgo-
voru nemškemu bralcu, ko je dejal, da so ga nevedneži sicer zaradi učen-
ja jezikov in tudi slovenščine obkladali s takimi in drugačnimi vzdev-
ki, da pa se jih sam ni nikdar sramoval govoriti, »kajti vsak jezik je
časten in pošten«. Primož Simoniti (1979, 224) poudarja, da je glede
Herbersteinovega odnosa do slovenstva in širše slovanstva nedvomno
277
jeziku. Abrahama Ortelia Theatrum Orbis Terrarum, iz katerega je bila
razvidna geografska razširjenost slovanskega jezika, die Sclavonische
Sprach, ki ga številni imenujejo Windische, po latinsko pa ilirski jezik,
latinis Illirica: razprostira se od Jadranskega do Severnega morja in ga
uporabljajo Istrijani, Dalmatinci, v Bosni (Bosnier), Moravani, Čehi,
Lužičani, Šlezijci, Poljaki, Litovci, Prusi, ki prebivajo v Skandinaviji, Rusi
(die Reussen) – kakor daleč vladajo, Bolgari in številne druge sosednje
dežele do Carigrada, torej je tudi pri Turkih zelo v rabi. (Ortelius 2007,
158)
Avtor druge karte z naslovom Austrae ducatus chorographia je
Wolfgang Lazius. Ozemlje je risal do reke Mure z drugačno barvo
kot ozemlje južno od Mure. Tam pa je Koroška (Carintia) v vzhod-
nem delu med reko Muro in reko Dravo pa pokrajina Slovenske gori-
ce (Windischpuchl). (Ortelius, 65) Zasluge za to predstavitev sloven-
skega ozemlja imajo nedvomno tudi slovenski humanisti, ki so delovali
na univerzi na Dunaju, predvsem Luka iz Dobrepolj (Agathopedius,
Gutenfelder). Avgust Hirschvogel (Nürnberg 1503–Dunaj 1553), ki je
med drugim okrog leta 1542 bival v Ljubljani in nato deloval na Dunaju,
in Wolfgang Lazius (Dunaj 1514–1565), ki je bil večkratni rektor dunaj-
ske univerze. Luka iz Dobrepolj pa je bil ena od osrednjih osebnos-
ti pri reformi dunajske univerze, ko je deloval kot poverjenik kralja
Ferdinanda. Luka je bil tudi tesni sodelavec Žige Herbersteina pri la-
tinski izdaji Moskovskih zapiskov, za katero je zemljevid Rusije izde-
lal Avgust Hirschvogel. Kakšen vpliv je imel Luka na jasno izraženo
Herbersteinovo izjavo o pomenu znanja slovenščine, »zaradi znanja ka-
tere v Moskovskih zapiskih lahko piše kot zanesljiva priča«, kot to spo-
roča v posvetilu kralju Ferdinandu? »Da mu je poznavanje tega jezika
zares »beneficium«, dobrota, vrednota, je še enkrat podčrtal v predgo-
voru nemškemu bralcu, ko je dejal, da so ga nevedneži sicer zaradi učen-
ja jezikov in tudi slovenščine obkladali s takimi in drugačnimi vzdev-
ki, da pa se jih sam ni nikdar sramoval govoriti, »kajti vsak jezik je
časten in pošten«. Primož Simoniti (1979, 224) poudarja, da je glede
Herbersteinovega odnosa do slovenstva in širše slovanstva nedvomno
277
