Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 47
vincenc rajšp
venščino »latinsko-kranjsko« pisavo, za druge slovanske jezike pa še štiri
druge črkopise: »cirilskega, rutenskega in možovitskega ter glagolske-
ga«. Prav tako je Bohorič poimensko predstavil slovanski svet, katere-
ga del so Slovenci (slovanski prebivalci Štajerske, Koroške in Kranjske),
najbližje sosede Hrvate (ki uporabljajo glagolico), Dalmate južneje od
tod, Požegovce, Slovane na obeh straneh Donave, ki so prebegli izpod
Turkov, Bosence, Raščane (Srbe) in Bolgare, Čehe, Poljake, Lužičane, od
vzhodnih Slovanov pa Rutene oz. Ruse (Ukrajince) in Možovite (Ruse).
Bohorič ne omenja Belorusov in Slovakov, vendar jih tudi drugi zgoraj
omenjeni avtorji ne navajajo.
Do sem je Toporišič z Bohoričem zadovoljen, ne pa tudi tam, »ko je
govoril o slovanskem ‘svaškem’ sorodstvu« (Heneti = Venedi = Vandali
= Vendi), ali ko je govoril o slovanskem elementu pred Trojo ali za časa
Aleksandra Velikega ali »preuveličano o vlogi slovanščine v turški dr-
žavi«, kjer naj bi Bohoriča »rodovni slovanski zanos vodil stran od ob-
jektivnosti«. Sicer nadaljuje:
Vendar je bilo tudi táko (deloma nekritično) osamozaveščanje naših
slovenskih (in z njimi povezanih nemških) prednikov pomembno, prido-
bivalno. Z druge strani je prav ta Bohoričeva beseda nemško stran opozar-
jala na tudi njeno realno omejenost v času, prostoru in morda tudi v na-
rodnostni tvarini, ko je opozarjal na nekdanje slovanstvo širnih predelov
tedanjega vzhodnega nemškega sveta, morda vse od Pomeranskega do Ba-
varske. (Bohorizh [1584] 1987, 287)
Žal tukaj Toporišič ni dojel takratnega dojemanja, pojmovanja in za-
znavanja sveta. Glede »vzhodnega nemškega sveta«, in seveda tudi južne-
ga, bi na tak način Bohorič težko razmišljal, saj je tema postala aktualna
šele sredi 19. stoletja, o čemur priča izid prvega zemljevida zunanjih meja
nemštva leta 1853. Avtor Karl Bernhardi v uvodu knjige Sprachenkarte
von Deutschland piše, da so bili daleč na zahod razširjeni Slovani v sred-
njem veku germanizirani. Jezikovna meja na zemljevidu Sprachenkarte
von Deutschland je tudi za Slovence na Koroškem in Štajerskem popol-
noma realna, podatke si je namreč priskrbel od Pavla Jozefa Šafárika,
avtorja karte Slovanský zemévid iz leta 1842, za katerega je za slovensko
281
venščino »latinsko-kranjsko« pisavo, za druge slovanske jezike pa še štiri
druge črkopise: »cirilskega, rutenskega in možovitskega ter glagolske-
ga«. Prav tako je Bohorič poimensko predstavil slovanski svet, katere-
ga del so Slovenci (slovanski prebivalci Štajerske, Koroške in Kranjske),
najbližje sosede Hrvate (ki uporabljajo glagolico), Dalmate južneje od
tod, Požegovce, Slovane na obeh straneh Donave, ki so prebegli izpod
Turkov, Bosence, Raščane (Srbe) in Bolgare, Čehe, Poljake, Lužičane, od
vzhodnih Slovanov pa Rutene oz. Ruse (Ukrajince) in Možovite (Ruse).
Bohorič ne omenja Belorusov in Slovakov, vendar jih tudi drugi zgoraj
omenjeni avtorji ne navajajo.
Do sem je Toporišič z Bohoričem zadovoljen, ne pa tudi tam, »ko je
govoril o slovanskem ‘svaškem’ sorodstvu« (Heneti = Venedi = Vandali
= Vendi), ali ko je govoril o slovanskem elementu pred Trojo ali za časa
Aleksandra Velikega ali »preuveličano o vlogi slovanščine v turški dr-
žavi«, kjer naj bi Bohoriča »rodovni slovanski zanos vodil stran od ob-
jektivnosti«. Sicer nadaljuje:
Vendar je bilo tudi táko (deloma nekritično) osamozaveščanje naših
slovenskih (in z njimi povezanih nemških) prednikov pomembno, prido-
bivalno. Z druge strani je prav ta Bohoričeva beseda nemško stran opozar-
jala na tudi njeno realno omejenost v času, prostoru in morda tudi v na-
rodnostni tvarini, ko je opozarjal na nekdanje slovanstvo širnih predelov
tedanjega vzhodnega nemškega sveta, morda vse od Pomeranskega do Ba-
varske. (Bohorizh [1584] 1987, 287)
Žal tukaj Toporišič ni dojel takratnega dojemanja, pojmovanja in za-
znavanja sveta. Glede »vzhodnega nemškega sveta«, in seveda tudi južne-
ga, bi na tak način Bohorič težko razmišljal, saj je tema postala aktualna
šele sredi 19. stoletja, o čemur priča izid prvega zemljevida zunanjih meja
nemštva leta 1853. Avtor Karl Bernhardi v uvodu knjige Sprachenkarte
von Deutschland piše, da so bili daleč na zahod razširjeni Slovani v sred-
njem veku germanizirani. Jezikovna meja na zemljevidu Sprachenkarte
von Deutschland je tudi za Slovence na Koroškem in Štajerskem popol-
noma realna, podatke si je namreč priskrbel od Pavla Jozefa Šafárika,
avtorja karte Slovanský zemévid iz leta 1842, za katerega je za slovensko
281
