Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 48
razprave, študije
jezikovno mejo prek Matije Čopa pridobil podatke Valentina Staniča,
Urbana Jarnika in Antona Matina Slomška. Bernhardi in Šafárik sta bila
protestanta, trije Slovenci pa katoliški duhovniki, kar kaže, kako je bilo
takrat sodelovanje še možno. (Rajšp 2010, 17)
Tudi pri omembi poimenovanj Heneti = Venedi = Vandali = Vendi
ali ko govori o slovanskem elementu pred Trojo ali za časa Aleksandra
Velikega Bohoriča ni zanesel le »rodovni slovanski zanos«, ki naj bi ga
»vodil stran od objektivnosti«. Tako kot pri latinskem Trubarjevem pis-
mu/vabilu Bohoriču kasnejši slovenski pisci in raziskovalci niso upoš-
tevali humanističnih elementov in humanistične forme, ko so barba-
rica calamitas dobesedno tolmačili po Sovretovem prevodu kot bedno
rovtarstvo. Kot ugotavlja Anna-Maria Lesigang-Bruckmüller v svoji od-
lični študiji o tem pismu, je besedo barbaries potrebno razumeti gle-
de na njeno rabo pri humanistih, dobesedno kot njihovo »bojno ges-
lo«. »Trubarjevo pismo torej ne opisuje slovenskega posebnega primera,
temveč del takratne evropske realnosti, in sicer v običajni terminologiji
(poznih) humanistov.« (Lesigang-Bruckmüller 2009, 171–80)
Podobno velja tudi za Bohoričev opis slovanskega »svaškega« sorod-
stva. Bohoriču lahko očitamo, da ne navaja virov, iz katerih je črpal pri
pisanju, vsekakor pa ideje niso ne nove ne njegove. Nedvomno je po-
sredoval takratno humanistično pojmovanje in »védenje« o preteklos-
ti Slovanov. Tako poroča Žiga Herberstein, sklicujoč se na ruske leto-
pise, da Slovani izvirajo iz Jafetovega rodu1 (Herberstein 2001, 9–10), ki
naj bi bil prvotno naseljen ob spodnji Donavi, nato pa bi se naj razselil
ter prevzel »ime po krajih kot Moravci po reki Moravi, potem Čehi, na-
dalje Hrvati, Srbi, Korotanci« ter vse do Krivičancev, »ki so se naselili
ob izvirih Volge in Dnjepra«. Da so Slovani Jafetovi potomci, piše tudi
Vinko Pribojević (1951, 165).
V potrditev upravičenosti svojih trditev se Bohorič sklicuje še na dru-
ge avtoritete, kot npr. na cesarja Karla IV., ki naj bi določil, da »tamkajš-
nji Slovani (Čehi) službo božjo za vse čase obhajajo in opravljajo v slo-
vanskem jeziku«. V tem je videl potrditev pravilnosti protestantskega
1 Jafe, Noetov sin, rojen po vesoljnem potopu, Prva Mojzesova knjiga (Geneza), 10,
1‒2.
282
jezikovno mejo prek Matije Čopa pridobil podatke Valentina Staniča,
Urbana Jarnika in Antona Matina Slomška. Bernhardi in Šafárik sta bila
protestanta, trije Slovenci pa katoliški duhovniki, kar kaže, kako je bilo
takrat sodelovanje še možno. (Rajšp 2010, 17)
Tudi pri omembi poimenovanj Heneti = Venedi = Vandali = Vendi
ali ko govori o slovanskem elementu pred Trojo ali za časa Aleksandra
Velikega Bohoriča ni zanesel le »rodovni slovanski zanos«, ki naj bi ga
»vodil stran od objektivnosti«. Tako kot pri latinskem Trubarjevem pis-
mu/vabilu Bohoriču kasnejši slovenski pisci in raziskovalci niso upoš-
tevali humanističnih elementov in humanistične forme, ko so barba-
rica calamitas dobesedno tolmačili po Sovretovem prevodu kot bedno
rovtarstvo. Kot ugotavlja Anna-Maria Lesigang-Bruckmüller v svoji od-
lični študiji o tem pismu, je besedo barbaries potrebno razumeti gle-
de na njeno rabo pri humanistih, dobesedno kot njihovo »bojno ges-
lo«. »Trubarjevo pismo torej ne opisuje slovenskega posebnega primera,
temveč del takratne evropske realnosti, in sicer v običajni terminologiji
(poznih) humanistov.« (Lesigang-Bruckmüller 2009, 171–80)
Podobno velja tudi za Bohoričev opis slovanskega »svaškega« sorod-
stva. Bohoriču lahko očitamo, da ne navaja virov, iz katerih je črpal pri
pisanju, vsekakor pa ideje niso ne nove ne njegove. Nedvomno je po-
sredoval takratno humanistično pojmovanje in »védenje« o preteklos-
ti Slovanov. Tako poroča Žiga Herberstein, sklicujoč se na ruske leto-
pise, da Slovani izvirajo iz Jafetovega rodu1 (Herberstein 2001, 9–10), ki
naj bi bil prvotno naseljen ob spodnji Donavi, nato pa bi se naj razselil
ter prevzel »ime po krajih kot Moravci po reki Moravi, potem Čehi, na-
dalje Hrvati, Srbi, Korotanci« ter vse do Krivičancev, »ki so se naselili
ob izvirih Volge in Dnjepra«. Da so Slovani Jafetovi potomci, piše tudi
Vinko Pribojević (1951, 165).
V potrditev upravičenosti svojih trditev se Bohorič sklicuje še na dru-
ge avtoritete, kot npr. na cesarja Karla IV., ki naj bi določil, da »tamkajš-
nji Slovani (Čehi) službo božjo za vse čase obhajajo in opravljajo v slo-
vanskem jeziku«. V tem je videl potrditev pravilnosti protestantskega
1 Jafe, Noetov sin, rojen po vesoljnem potopu, Prva Mojzesova knjiga (Geneza), 10,
1‒2.
282
