Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 44
razprave, študije
vplival krog Kranjcev, ki ga je obdajal in na katerega čelu je bil magis-
ter Luka iz Dobrepolj.
Hirschvoglov zemljevid slovenskega ozemlja sicer ni najstarejši, je
pa bil najboljši, ker je avtor poznal pokrajino, in bil je najbolj razširjen.
Hirschvogel se je že lahko naslonil na zemljevid Sebastijana Münsterja v
tretji izdaji Ptolomejeve Geografije iz leta 1542 pod naslovom »Sclavonia
oder Windisch Marck / Bosen / Crabaten«. Ime je zapisano za področ-
je med Krko in Kolpo. Na drugi strani Kolpe so že Hrvatje – Crabaten.
V latinskem jeziku nosi naslov »Descriptio totius Illyridis« (= opis vse
Ilirije), v nemščini pa gornjega. V opisu k latinskemu zemljevidu pove,
da tukaj govore večinoma slovanski jezik, zlasti tisti, ki žive onstran
Save do Jadranskega morja. V glavnem mestu Ljubljana pa govore delo-
ma nemško deloma slovensko. (Bohinc 1969, karta 1)
Dobrih petdeset let kasneje je Fabronius v poglavju O Slovenski mar-
ki, Dalmaciji in Hrvaški slovensko govorno območje zamejil med reko
Dravo in mestom Reko (Rijeko), da namreč govorijo na meji ob Dravi
slovensko (wendisch) in nemško, v Istri na Reki pa nemško, italijansko
in slovensko (wendisch). Na tem področju občuduje otroke, ki pri sed-
mih letih obvladajo dva ali vse tri naštete jezike (Fabronius 1625, 172).
Ortelijev atlas, ki je doživel številne ponatise, je bil še vedno v veljavi.
Zanimanje za slovanski svet in razširjenost slovanske govorice je ob-
stajalo tudi v beneški Dalmaciji. Na otoku Hvaru je dominikanec Vinko
Pribojević izdal delo, ki je pomembno tudi za slovensko-italijanski mej-
ni prostor. Nastalo je leta 1525 kot pridiga, nato je krožilo v rokopisu, leta
1532 pa je bilo natisnjeno v Benetkah (Pribojević 1532), leta 1595 je izšlo
v italijanskem prevodu in leta 1601 še v predelavi benediktinca Mavra
Orbinija Il regno degli Slavi (Orbini 1601). Pribojevićevo delo je izšlo leta
1951 v hrvaškem prevodu (Pribojević 1951), s temeljito kritično spremno
študijo virov, ki jih navaja avtor. Pribojević Slovane predstavlja kot sta-
rodavne, hrabre, v zgodovini so rušili kraljestva, sultan še v njegovem
času zmaguje s slovanskimi vojaki in skoraj vse poveljnike svoje vojske
imenuje iz vrst Slovanov. Tudi Beneška republika je bila zaradi slovan-
skih vojakov pogosto strah in trepet nasprotnikov. Ime Slovani izvira iz
slava, kar pomeni slavni (Slaui dicuntur a Slaua, quae Gloriam signifi-
278
vplival krog Kranjcev, ki ga je obdajal in na katerega čelu je bil magis-
ter Luka iz Dobrepolj.
Hirschvoglov zemljevid slovenskega ozemlja sicer ni najstarejši, je
pa bil najboljši, ker je avtor poznal pokrajino, in bil je najbolj razširjen.
Hirschvogel se je že lahko naslonil na zemljevid Sebastijana Münsterja v
tretji izdaji Ptolomejeve Geografije iz leta 1542 pod naslovom »Sclavonia
oder Windisch Marck / Bosen / Crabaten«. Ime je zapisano za področ-
je med Krko in Kolpo. Na drugi strani Kolpe so že Hrvatje – Crabaten.
V latinskem jeziku nosi naslov »Descriptio totius Illyridis« (= opis vse
Ilirije), v nemščini pa gornjega. V opisu k latinskemu zemljevidu pove,
da tukaj govore večinoma slovanski jezik, zlasti tisti, ki žive onstran
Save do Jadranskega morja. V glavnem mestu Ljubljana pa govore delo-
ma nemško deloma slovensko. (Bohinc 1969, karta 1)
Dobrih petdeset let kasneje je Fabronius v poglavju O Slovenski mar-
ki, Dalmaciji in Hrvaški slovensko govorno območje zamejil med reko
Dravo in mestom Reko (Rijeko), da namreč govorijo na meji ob Dravi
slovensko (wendisch) in nemško, v Istri na Reki pa nemško, italijansko
in slovensko (wendisch). Na tem področju občuduje otroke, ki pri sed-
mih letih obvladajo dva ali vse tri naštete jezike (Fabronius 1625, 172).
Ortelijev atlas, ki je doživel številne ponatise, je bil še vedno v veljavi.
Zanimanje za slovanski svet in razširjenost slovanske govorice je ob-
stajalo tudi v beneški Dalmaciji. Na otoku Hvaru je dominikanec Vinko
Pribojević izdal delo, ki je pomembno tudi za slovensko-italijanski mej-
ni prostor. Nastalo je leta 1525 kot pridiga, nato je krožilo v rokopisu, leta
1532 pa je bilo natisnjeno v Benetkah (Pribojević 1532), leta 1595 je izšlo
v italijanskem prevodu in leta 1601 še v predelavi benediktinca Mavra
Orbinija Il regno degli Slavi (Orbini 1601). Pribojevićevo delo je izšlo leta
1951 v hrvaškem prevodu (Pribojević 1951), s temeljito kritično spremno
študijo virov, ki jih navaja avtor. Pribojević Slovane predstavlja kot sta-
rodavne, hrabre, v zgodovini so rušili kraljestva, sultan še v njegovem
času zmaguje s slovanskimi vojaki in skoraj vse poveljnike svoje vojske
imenuje iz vrst Slovanov. Tudi Beneška republika je bila zaradi slovan-
skih vojakov pogosto strah in trepet nasprotnikov. Ime Slovani izvira iz
slava, kar pomeni slavni (Slaui dicuntur a Slaua, quae Gloriam signifi-
278
