Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 45
vincenc rajšp
cat, quasi gloriosi). Pribojević govori o slovanskem ljudstvu, ki ga jeml-
je kot celoto in mu pripisuje veliko slavnejšo preteklost, kot jo je v res-
nici imelo, k njemu prišteva veliko več narodov, kot mu jih je v resnici
pripadalo, zelo ga slavi in je ponosen, da je njegov sin, občuduje njego-
vo slavo in veličino ter želi, da pri svojih poslušalcih vzbudi isti občutek
občudovanja in samozavesti, da so Slovani. V skladu s takratnim pisan-
jem Pribojević poreklo Slovanov išče med Noetovimi sinovi: sedmi sin
Jafeta, najmlajšega Noetovega sina, je Tiras, praoče Tračanov, iz njega
pa izvira tudi rod, ki nosi ime Slovani. Tirasovo potomstvo, ki je imelo
nekoč 12 imen, ima danes le eno, izpeljano iz besede slava. (Pribojević
1951, 69–173)
Delo je med drugim zanimivo, ker zelo odločno brani prebival-
stva ob dalmatinski obali in v Istri kot slovanski rod ter zavrača ita-
lijanska avtorja Flavija Bionda (1392–1463) in Giacoma Filippa Foresti
da Bergama (1434–1520) ter druge, ki so Istro prikazovali kot italijan-
sko pokrajino. Istra je slovanska, piše Pribojević, okoliško prebival-
stvo Trsta in Gorice govori med seboj samo slovansko, zaradi bližine
in stalnih zvez z Italijani pa prebivalci Primorja in Dalmatinci govorijo
tudi italijansko. V nasprotovanju istim piscem dokazuje tudi slovanski
izvor sv. Hieronima, pri čemer se sklicuje tudi na izjavo papeža Pija II.
– Silvia Piccolominija, da je Hieronim dal Slovanom njihovo pisavo. Sv.
Hieronim ni bil rojen v Italiji, temveč v Stridonu, na meji med Panonijo
in Dalmacijo, torej je Slovan. (Pribojević 1951, 170)
Bohorič – slovenska preteklost
K dojetju pomena Adama Bohoriča za slovensko kulturno zgodo-
vino in na poti slovenščine do uradnega državnega jezika je prispe-
val Jože Toporišič s prevodom Bohoričevih Arcticae horulae, Zimskih
uric, s komentarjem. Vendar, kot sam piše, natis knjige ni bil preprost.
Latinske Arcticae horulae v širši slovenski publiki niso zbujale take po-
zornosti kot Trubarjeva dela in Dalmatinov prevod Biblije. »Odslej«,
piše Toporišič,
279
cat, quasi gloriosi). Pribojević govori o slovanskem ljudstvu, ki ga jeml-
je kot celoto in mu pripisuje veliko slavnejšo preteklost, kot jo je v res-
nici imelo, k njemu prišteva veliko več narodov, kot mu jih je v resnici
pripadalo, zelo ga slavi in je ponosen, da je njegov sin, občuduje njego-
vo slavo in veličino ter želi, da pri svojih poslušalcih vzbudi isti občutek
občudovanja in samozavesti, da so Slovani. V skladu s takratnim pisan-
jem Pribojević poreklo Slovanov išče med Noetovimi sinovi: sedmi sin
Jafeta, najmlajšega Noetovega sina, je Tiras, praoče Tračanov, iz njega
pa izvira tudi rod, ki nosi ime Slovani. Tirasovo potomstvo, ki je imelo
nekoč 12 imen, ima danes le eno, izpeljano iz besede slava. (Pribojević
1951, 69–173)
Delo je med drugim zanimivo, ker zelo odločno brani prebival-
stva ob dalmatinski obali in v Istri kot slovanski rod ter zavrača ita-
lijanska avtorja Flavija Bionda (1392–1463) in Giacoma Filippa Foresti
da Bergama (1434–1520) ter druge, ki so Istro prikazovali kot italijan-
sko pokrajino. Istra je slovanska, piše Pribojević, okoliško prebival-
stvo Trsta in Gorice govori med seboj samo slovansko, zaradi bližine
in stalnih zvez z Italijani pa prebivalci Primorja in Dalmatinci govorijo
tudi italijansko. V nasprotovanju istim piscem dokazuje tudi slovanski
izvor sv. Hieronima, pri čemer se sklicuje tudi na izjavo papeža Pija II.
– Silvia Piccolominija, da je Hieronim dal Slovanom njihovo pisavo. Sv.
Hieronim ni bil rojen v Italiji, temveč v Stridonu, na meji med Panonijo
in Dalmacijo, torej je Slovan. (Pribojević 1951, 170)
Bohorič – slovenska preteklost
K dojetju pomena Adama Bohoriča za slovensko kulturno zgodo-
vino in na poti slovenščine do uradnega državnega jezika je prispe-
val Jože Toporišič s prevodom Bohoričevih Arcticae horulae, Zimskih
uric, s komentarjem. Vendar, kot sam piše, natis knjige ni bil preprost.
Latinske Arcticae horulae v širši slovenski publiki niso zbujale take po-
zornosti kot Trubarjeva dela in Dalmatinov prevod Biblije. »Odslej«,
piše Toporišič,
279
