Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 57
tanja žigon
rej ljudstvo spet pridobijo za staro vero (Dimitz 1875, 285, 332; Fekonja
1890, 656; Prelesnik 1901, 16–17; Štih, Simoniti in Vodopivec 2008, 166–
67; Vidmar 2012, 238; Vidmar 2013, 190; Kočevar 2015a).
Radics je razpravo, ki obsega dobrih dvajset strani, razdelil na dva
dela. V prvem je opisal arhivski vir ter navedel, da gre za zvezek, ve-
zan v pergament v formatu mali folio in ki šteje 81 strani, pri čemer pet
strani manjka. V drugem delu prispevka je nanizal vsebino dokumenta.
Natančno so popisana zasedanja komisije in Hrenova bivanja ter
prisostvovanja pri delu komisije v Ljubljani, sestava komisije in njeno
delovanje. Prav tako Radics iz zapisnikov povzema tudi vprašanja, s
katerimi se je komisija spoprijemala: npr. upoštevanje naukov katoliške
cerkve, pri čemer sta bila v ospredju obhajilo in spoved, postni dnevi,
ki se jim je prebivalstvo z novo vero rado odrekalo, in plačilo desetega
pfeniga, ki ga je komisija smela izterjati. Nadalje se je komisija soočala
s prebivalstvom, ki je bilo pod vplivom poluteranjenih graščakov, ter z
rastočo nenravnostjo in nemoralnostjo med vsemi sloji prebivalstva,
kar je bilo treba izkoreniniti (Radics 1859, 203–5). Nazadnje so navedeni
še ukrepi komisije, med katerimi se je najvidnejši in najpomembnejši
ukrep nanašal na protestantske knjige in njihovo uničenje (Radics 1859,
206; podrobno o tem Vidmar 2013), ter kazni, ki so doletele kršitelje, npr.
denarne kazni, zapor ali telesno kaznovanje, a tudi pregon iz dežele, ki
je veljal tako za krivoverca kot tudi za njegove otroke in dediče, kazni
pa so smeli izreči tudi tistim, ki na obravnavah niso bili prisotni (Radics
1859, 208). Na podlagi pregledanega zapisnika je Radics navedel številne
primere, ki jih je komisija obravnavala, besedilu pa je dodal še tri priloge,
in sicer katoliško prisego (v slov. prevodu prim. Fekonja 1890, 714), ki
ji je priobčil prisego, kot jo je zapisal nemški luteranski teolog David
Rungius (tudi Runge; 1564–1604), dva dekreta Ferdinanda II. iz leta 1615
ter abecedni seznam krajev, ki se v zapisnikih pojavljajo kot prebivališča
navedenih oseb. Čeprav je Etbin Henrik Costa v decembrski številki
glasila zgodovinskega društva za Kranjsko v predstavitvi Vodnikovega
spomenika pri Radicsu zapisal, da gre za pomemben prispevek k do-
moznanstvu, ki obravnava tudi temnejše plati domače zgodovine (Costa
1859, 103), pa se zdi, da so sodobniki pozneje na Radicsevo besedilo po-
291
rej ljudstvo spet pridobijo za staro vero (Dimitz 1875, 285, 332; Fekonja
1890, 656; Prelesnik 1901, 16–17; Štih, Simoniti in Vodopivec 2008, 166–
67; Vidmar 2012, 238; Vidmar 2013, 190; Kočevar 2015a).
Radics je razpravo, ki obsega dobrih dvajset strani, razdelil na dva
dela. V prvem je opisal arhivski vir ter navedel, da gre za zvezek, ve-
zan v pergament v formatu mali folio in ki šteje 81 strani, pri čemer pet
strani manjka. V drugem delu prispevka je nanizal vsebino dokumenta.
Natančno so popisana zasedanja komisije in Hrenova bivanja ter
prisostvovanja pri delu komisije v Ljubljani, sestava komisije in njeno
delovanje. Prav tako Radics iz zapisnikov povzema tudi vprašanja, s
katerimi se je komisija spoprijemala: npr. upoštevanje naukov katoliške
cerkve, pri čemer sta bila v ospredju obhajilo in spoved, postni dnevi,
ki se jim je prebivalstvo z novo vero rado odrekalo, in plačilo desetega
pfeniga, ki ga je komisija smela izterjati. Nadalje se je komisija soočala
s prebivalstvom, ki je bilo pod vplivom poluteranjenih graščakov, ter z
rastočo nenravnostjo in nemoralnostjo med vsemi sloji prebivalstva,
kar je bilo treba izkoreniniti (Radics 1859, 203–5). Nazadnje so navedeni
še ukrepi komisije, med katerimi se je najvidnejši in najpomembnejši
ukrep nanašal na protestantske knjige in njihovo uničenje (Radics 1859,
206; podrobno o tem Vidmar 2013), ter kazni, ki so doletele kršitelje, npr.
denarne kazni, zapor ali telesno kaznovanje, a tudi pregon iz dežele, ki
je veljal tako za krivoverca kot tudi za njegove otroke in dediče, kazni
pa so smeli izreči tudi tistim, ki na obravnavah niso bili prisotni (Radics
1859, 208). Na podlagi pregledanega zapisnika je Radics navedel številne
primere, ki jih je komisija obravnavala, besedilu pa je dodal še tri priloge,
in sicer katoliško prisego (v slov. prevodu prim. Fekonja 1890, 714), ki
ji je priobčil prisego, kot jo je zapisal nemški luteranski teolog David
Rungius (tudi Runge; 1564–1604), dva dekreta Ferdinanda II. iz leta 1615
ter abecedni seznam krajev, ki se v zapisnikih pojavljajo kot prebivališča
navedenih oseb. Čeprav je Etbin Henrik Costa v decembrski številki
glasila zgodovinskega društva za Kranjsko v predstavitvi Vodnikovega
spomenika pri Radicsu zapisal, da gre za pomemben prispevek k do-
moznanstvu, ki obravnava tudi temnejše plati domače zgodovine (Costa
1859, 103), pa se zdi, da so sodobniki pozneje na Radicsevo besedilo po-
291
