Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 18
razprave, študije, papers
Knjižna norma
Slovenski jezik, ki je skozi zgodovino vselej predstavljal ključno etnič-
no znamenje (angl. ethnic marker)3 in glavni steber kolektivne identi-
tete Slovencev, se je na prostoru med Vzhodnimi Alpami, severnim
Jadranom in Panonsko nižino ob koncu zgodnjega srednjega veka raz-
vil iz praslovanščine. Po mnenju Marka Snoja lahko za poimenovanje
tega jezika od 8. stoletja do približno leta 1050 uporabljamo besedno
zvezo stara slovenščina. Za označevanje istega kontinuuma med letoma
1050 in 1550 pa jezikoslovje običajno uporablja sintagmo zgodnjesloven-
ski jezik. Znotraj tega se je najkasneje v 12. stoletju zaključilo še več pro-
cesov, ki jih ima stroka za ekskluzivno slovenske in jih zasledimo na ce-
lotnem slovenskem etničnem prostoru. Od tedaj dalje jezikoslovje lahko
z gotovostjo ločuje slovenski idiom od sosednjega kajkavskega in čakav
skega. (Snoj, v tisku)
Snoj o povezanosti jezikovnih procesov s kolektivnimi etničnimi
identitetami ugotavlja še, da ko jezikovne inovacije ene skupnosti pri
drugi niso sprejete, meja, ki jo zariše izoglosa,4 hkrati predstavlja tudi
mejo identitetne skupnosti. To velja, tako Snoj (v tisku), tudi, »če zave-
danja o tej identiteti še ni bilo in se je identiteta izkazovala samo v deja-
njih, kot sta širjenje jezikovnih inovacij do meje s kajkavsko in čakavsko
identitetno skupnostjo in ustavljanje kajkavskih in čakavskih jezikovnih
inovacij na isti črti«. Ugotovitve jezikoslovja o nastajanju jezikovnih in
etničnih meja se torej skladajo z zgoraj omenjenim Handelmanovim in
Smithovim modelom razvoja etničnih vezi, po katerem etnične katego-
rije določa eno ali več etničnih znamenj, npr. jezik, njihovi člani pa po-
gosto bolje vedo, kaj niso, kot to, kaj so (Smith 2009, 27–28).
3 Na koncept etničnih znamenj (angl. ethnic markers) se pri svojih raziskavah etnič-
nosti opira Pierre L. van den Berghe. Anthony D. Smith po drugi strani uporab-
lja koncept kulturnih markerjev (angl. cultural markers), ki jih opredeli kot: jezik,
navade in religijo. Te značilnosti v van den Berghovem konceptu spadajo v drugo
(etnična uniformnost) in tretjo (vedenjske značilnosti) skupino etničnih znamenj.
Prim. Smith 2009, 27; Berghe 1991, 107. O tem gl. tudi: Kočevar 2019a, 94, op. 23.
4 Izoglosa je črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom
(»Izoglosa« s. d.).
16
Knjižna norma
Slovenski jezik, ki je skozi zgodovino vselej predstavljal ključno etnič-
no znamenje (angl. ethnic marker)3 in glavni steber kolektivne identi-
tete Slovencev, se je na prostoru med Vzhodnimi Alpami, severnim
Jadranom in Panonsko nižino ob koncu zgodnjega srednjega veka raz-
vil iz praslovanščine. Po mnenju Marka Snoja lahko za poimenovanje
tega jezika od 8. stoletja do približno leta 1050 uporabljamo besedno
zvezo stara slovenščina. Za označevanje istega kontinuuma med letoma
1050 in 1550 pa jezikoslovje običajno uporablja sintagmo zgodnjesloven-
ski jezik. Znotraj tega se je najkasneje v 12. stoletju zaključilo še več pro-
cesov, ki jih ima stroka za ekskluzivno slovenske in jih zasledimo na ce-
lotnem slovenskem etničnem prostoru. Od tedaj dalje jezikoslovje lahko
z gotovostjo ločuje slovenski idiom od sosednjega kajkavskega in čakav
skega. (Snoj, v tisku)
Snoj o povezanosti jezikovnih procesov s kolektivnimi etničnimi
identitetami ugotavlja še, da ko jezikovne inovacije ene skupnosti pri
drugi niso sprejete, meja, ki jo zariše izoglosa,4 hkrati predstavlja tudi
mejo identitetne skupnosti. To velja, tako Snoj (v tisku), tudi, »če zave-
danja o tej identiteti še ni bilo in se je identiteta izkazovala samo v deja-
njih, kot sta širjenje jezikovnih inovacij do meje s kajkavsko in čakavsko
identitetno skupnostjo in ustavljanje kajkavskih in čakavskih jezikovnih
inovacij na isti črti«. Ugotovitve jezikoslovja o nastajanju jezikovnih in
etničnih meja se torej skladajo z zgoraj omenjenim Handelmanovim in
Smithovim modelom razvoja etničnih vezi, po katerem etnične katego-
rije določa eno ali več etničnih znamenj, npr. jezik, njihovi člani pa po-
gosto bolje vedo, kaj niso, kot to, kaj so (Smith 2009, 27–28).
3 Na koncept etničnih znamenj (angl. ethnic markers) se pri svojih raziskavah etnič-
nosti opira Pierre L. van den Berghe. Anthony D. Smith po drugi strani uporab-
lja koncept kulturnih markerjev (angl. cultural markers), ki jih opredeli kot: jezik,
navade in religijo. Te značilnosti v van den Berghovem konceptu spadajo v drugo
(etnična uniformnost) in tretjo (vedenjske značilnosti) skupino etničnih znamenj.
Prim. Smith 2009, 27; Berghe 1991, 107. O tem gl. tudi: Kočevar 2019a, 94, op. 23.
4 Izoglosa je črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom
(»Izoglosa« s. d.).
16
