Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 19
vanja kočevar
Slovenci so po preliminarni oceni zgodnji novi vek torej dočaka-
li kot etnična kategorija z lastnim jezikom (gl. Kočevar 2019b, 382–87),
ljudsko kulturo (Cevc 2000, 559–80) in nezapisanim ljudskim pesni-
štvom (Pogorelec 2011, 35). Poleg tega se je stara in zgodnja slovenščina
od Brižinskih spomenikov dalje sporadično zapisovala, razvile pa so se
tudi variante »slovenskih pismenih jezikov«.5 Ključna sprememba v ra-
zvoju slovenske etnične identitete je nato nastopila sredi 16. stoletja kot
stranski produkt obdobja reformacije, ko je Primož Trubar z objavo
Katekizma in Abecednika postavil temelj nepretrgani knjižni tradiciji
slovenskega jezika (Pogorelec 2011, 20). Trubarjeva izjava glede sloven-
ščine v Katekizmu (1550), da »se ta jezik poprej ni nikoli pisal niti tiskal«,
odpira vprašanje, ali je reformator srednjeveške zapise slovenščine poz-
nal ali ne (Rajhman [1982] 2013).6
Trubar je, po ugotovitvah Brede Pogorelec, v svoje delo deloma pre
vzel tudi sočasno, nezapisano slovensko ljudsko pesništvo, sam knji-
žni jezik pa je oprl na sočasni mestni govor Ljubljane, ki je s svojo lego
na stičišču dolenjskih in gorenjskih govorov vseboval značilnosti obeh
osrednjih dialektov. Poleg tega Pogorelčeva utemeljeno domneva, da je
Trubar svoj »slovenski koine« še pred zapisom najprej izpilil v sedemnaj-
stih letih pridiganja po slovenskem etničnem prostoru. (Pogorelec 2011,
20, 34) Vendar njegova vzpostavitev knjižnega standarda ne bi mog-
la uspeti, ko ne bi bila oprta na dejanske jezikovne razmere na terenu,
kot je bila neuspešna zamisel Petra Pavla Vergerija ml. o oblikovanju
enotnega jezika za vsa južnoslovanska ljudstva (Grdina 1999a, 115–22;
Höfler 2009, 58).
Pod Vergerijevim vplivom je Trubar, kot ugotavlja Igor Grdina,
med govorce slovenskega jezika enkrat prištel tudi Hrvate in kajkavce
(Bezjake, kot jih imenuje sam) (Grdina 1999a, 115–22; Höfler 2009, 58).
Vendar je njegov jezik kljub temu ostal omejen na Slovence, kot tujega
5 Za kratek pregled razvoja »slovenskih pismenih jezikov« od Brižinskih spomeni-
kov do Trubarja gl. Pogorelec 2011, 55–59.
6 Na podoben nazor naletimo pri Juriju Dalmatinu, ki je v svojem predgovoru v
slovenski prevod Svetega pisma s 1. januarja 1584 med drugim zapisal, da se slo-
venski jezik še pred »kakimi tridesetimi leti« ni »niti pisal niti spravljal na papir«
(Rajhman 1997, 292–93, izvirnik 283).
17
Slovenci so po preliminarni oceni zgodnji novi vek torej dočaka-
li kot etnična kategorija z lastnim jezikom (gl. Kočevar 2019b, 382–87),
ljudsko kulturo (Cevc 2000, 559–80) in nezapisanim ljudskim pesni-
štvom (Pogorelec 2011, 35). Poleg tega se je stara in zgodnja slovenščina
od Brižinskih spomenikov dalje sporadično zapisovala, razvile pa so se
tudi variante »slovenskih pismenih jezikov«.5 Ključna sprememba v ra-
zvoju slovenske etnične identitete je nato nastopila sredi 16. stoletja kot
stranski produkt obdobja reformacije, ko je Primož Trubar z objavo
Katekizma in Abecednika postavil temelj nepretrgani knjižni tradiciji
slovenskega jezika (Pogorelec 2011, 20). Trubarjeva izjava glede sloven-
ščine v Katekizmu (1550), da »se ta jezik poprej ni nikoli pisal niti tiskal«,
odpira vprašanje, ali je reformator srednjeveške zapise slovenščine poz-
nal ali ne (Rajhman [1982] 2013).6
Trubar je, po ugotovitvah Brede Pogorelec, v svoje delo deloma pre
vzel tudi sočasno, nezapisano slovensko ljudsko pesništvo, sam knji-
žni jezik pa je oprl na sočasni mestni govor Ljubljane, ki je s svojo lego
na stičišču dolenjskih in gorenjskih govorov vseboval značilnosti obeh
osrednjih dialektov. Poleg tega Pogorelčeva utemeljeno domneva, da je
Trubar svoj »slovenski koine« še pred zapisom najprej izpilil v sedemnaj-
stih letih pridiganja po slovenskem etničnem prostoru. (Pogorelec 2011,
20, 34) Vendar njegova vzpostavitev knjižnega standarda ne bi mog-
la uspeti, ko ne bi bila oprta na dejanske jezikovne razmere na terenu,
kot je bila neuspešna zamisel Petra Pavla Vergerija ml. o oblikovanju
enotnega jezika za vsa južnoslovanska ljudstva (Grdina 1999a, 115–22;
Höfler 2009, 58).
Pod Vergerijevim vplivom je Trubar, kot ugotavlja Igor Grdina,
med govorce slovenskega jezika enkrat prištel tudi Hrvate in kajkavce
(Bezjake, kot jih imenuje sam) (Grdina 1999a, 115–22; Höfler 2009, 58).
Vendar je njegov jezik kljub temu ostal omejen na Slovence, kot tujega
5 Za kratek pregled razvoja »slovenskih pismenih jezikov« od Brižinskih spomeni-
kov do Trubarja gl. Pogorelec 2011, 55–59.
6 Na podoben nazor naletimo pri Juriju Dalmatinu, ki je v svojem predgovoru v
slovenski prevod Svetega pisma s 1. januarja 1584 med drugim zapisal, da se slo-
venski jezik še pred »kakimi tridesetimi leti« ni »niti pisal niti spravljal na papir«
(Rajhman 1997, 292–93, izvirnik 283).
17
