Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 21
vanja kočevar
mara tudi glagolici, se s slednjim predlogom sicer ni uspel uveljaviti
(Pogorelec 2011, 36; prim. Rupel 1934, 232; Dolinar et al. 2011, 232),9 je pa
komisija, kot poroča Adam Bohorič, posredno botrovala nastanku nje-
gove »kranjske slovnice« (Rupel 1934, 232).
Obdobje reformacije sta konec 16. stoletja sklenili deželnoknežja pro-
tireformacija in katoliška obnova, ki sta, kot opozarja Kozma Ahačič, po
eni strani sicer dosledno brisali konfesionalno delo protestantov, po dru-
gi strani pa ohranili in nadgradili njihovo jezikovno izročilo. Ljubljanski
škof Tomaž Hren je tako v letih 1602 in 1621 od papeža dosegel dovoljen
je, da so nekateri njegovi duhovniki pri svojem delu smeli uporabljati
protestantske knjige (Ahačič 2012, 17, 58–62), na Dalmatinovem prevo-
du Svetega pisma pa sta temeljila tudi katoliška lekcionarja Evangelia inu
lystuvi iz let 1613 in 1672 (Vidmar, v tisku).
Jezikoslovje je neizpodbitno dokazalo neprekinjeno kontinuiteto
slovenskega knjižnega jezika od Primoža Trubarja dalje (Ahačič 2012,
227–28). Ker je Bohoričeva slovnica do njene ponovne objave, ki jo je
leta 1715 priskrbel Hipolit Novomeški, veljala za izgubljeno (gl. Ahačič
2012, 87–140), je enotnost slovenske knjižne norme v času katoliškega
pismenstva vzdrževala zlasti Dalmatinova Biblija (Pogorelec 2011, 21–
23; Ahačič 2012, 17–19, 20, 52–53, 58–60, 87, 172, 228, 231), njen nadna-
rečni značaj pa so še zlasti vzdrževali redovni pridigarji, ki so se red
no selili po celotnem slovenskem etničnem prostoru (Ahačič 2012, 233).
Sredotežne sile slovenske etnične identitete so v obdobju baroka pred-
stavljala tudi vseslovenska romanja, kot npr. »kranjsko romanje« (nem.
Krainer Wallfahrt) h grobu Eme Krške (Wakounig 2017, 153–54).
Čeprav med letoma 1615 in 1672 ni bila natisnjena nobena slovenska
knjiga (Ogrin 2020, 375–77, 397–98), slovensko pismenstvo, oprto na pro-
testantsko knjižno tradicijo, v t. i. katoliški dobi ni zamrlo, temveč se je
nadaljevalo v rokopisni obliki in ustvarilo kompleksen sestav literarnih
besedil, ki so obsegala meditativno-pripovedno prozo, duhovno pesem
in duhovno dramo (Ogrin 2018, 25–26; Ahačič 2012, 227). Matija Ogrin
9 Prihodnja raziskovanja tega vprašanja bodo morala upoštevati tudi gradivo
kranjskih deželnih stanov: ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk.
88 (fasc. 54), 2. snopič 1–4.
19
mara tudi glagolici, se s slednjim predlogom sicer ni uspel uveljaviti
(Pogorelec 2011, 36; prim. Rupel 1934, 232; Dolinar et al. 2011, 232),9 je pa
komisija, kot poroča Adam Bohorič, posredno botrovala nastanku nje-
gove »kranjske slovnice« (Rupel 1934, 232).
Obdobje reformacije sta konec 16. stoletja sklenili deželnoknežja pro-
tireformacija in katoliška obnova, ki sta, kot opozarja Kozma Ahačič, po
eni strani sicer dosledno brisali konfesionalno delo protestantov, po dru-
gi strani pa ohranili in nadgradili njihovo jezikovno izročilo. Ljubljanski
škof Tomaž Hren je tako v letih 1602 in 1621 od papeža dosegel dovoljen
je, da so nekateri njegovi duhovniki pri svojem delu smeli uporabljati
protestantske knjige (Ahačič 2012, 17, 58–62), na Dalmatinovem prevo-
du Svetega pisma pa sta temeljila tudi katoliška lekcionarja Evangelia inu
lystuvi iz let 1613 in 1672 (Vidmar, v tisku).
Jezikoslovje je neizpodbitno dokazalo neprekinjeno kontinuiteto
slovenskega knjižnega jezika od Primoža Trubarja dalje (Ahačič 2012,
227–28). Ker je Bohoričeva slovnica do njene ponovne objave, ki jo je
leta 1715 priskrbel Hipolit Novomeški, veljala za izgubljeno (gl. Ahačič
2012, 87–140), je enotnost slovenske knjižne norme v času katoliškega
pismenstva vzdrževala zlasti Dalmatinova Biblija (Pogorelec 2011, 21–
23; Ahačič 2012, 17–19, 20, 52–53, 58–60, 87, 172, 228, 231), njen nadna-
rečni značaj pa so še zlasti vzdrževali redovni pridigarji, ki so se red
no selili po celotnem slovenskem etničnem prostoru (Ahačič 2012, 233).
Sredotežne sile slovenske etnične identitete so v obdobju baroka pred-
stavljala tudi vseslovenska romanja, kot npr. »kranjsko romanje« (nem.
Krainer Wallfahrt) h grobu Eme Krške (Wakounig 2017, 153–54).
Čeprav med letoma 1615 in 1672 ni bila natisnjena nobena slovenska
knjiga (Ogrin 2020, 375–77, 397–98), slovensko pismenstvo, oprto na pro-
testantsko knjižno tradicijo, v t. i. katoliški dobi ni zamrlo, temveč se je
nadaljevalo v rokopisni obliki in ustvarilo kompleksen sestav literarnih
besedil, ki so obsegala meditativno-pripovedno prozo, duhovno pesem
in duhovno dramo (Ogrin 2018, 25–26; Ahačič 2012, 227). Matija Ogrin
9 Prihodnja raziskovanja tega vprašanja bodo morala upoštevati tudi gradivo
kranjskih deželnih stanov: ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk.
88 (fasc. 54), 2. snopič 1–4.
19
