Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 168
prevod
diti, da Zwingli in švicarski reformatorji skorajda niso kazali zanima-
nja za Luthrov nauk o opravičenju in da je bila tako njihova glavna skrb
etična razsežnost vere.33 Pazljive raziskave pa so pokazale, da so bili si-
cer neizprosni pri poudarjanju potrebe po posvetitvi v smislu spoštova-
nja zapovedi in ravnanja v skladu z njimi, toda hkrati enako neomajni v
prepričanju, da mora posvetitev temeljiti na pripisani in popolni ter ne
na inherentni in nepopolni pravičnosti. Povedano drugače, ne moremo
trditi, da so imeli moralistični pristop k opravičenju. Nasprotno: jasno
je, da pomeni njihova misel glede tega ključnega predmeta izvirni glas
v veliki polifoniji zgodnje reformacije.
Te in druge presenetljive zanimivosti Zwinglijevega glasu v zboru re-
formacijskega gibanja so spet in spet vodile k iskanju osnovnega zdru-
žitvenega načela, ki bi povezalo različne vidike njegove misli v enotno in
razumljivo celoto. Neomajna odločnost Gottfrieda Locherja pri branju
Zwinglijeve teologije v kristocentričnem ključu,34 ki je bila nekoč zelo
razširjena, ni več splošno sprejeta. V svoji obsežni in izčrpni predstavitvi
Zwinglijeve teologije je Peter Stephens gotovo bolj previden od Locherja;
predmet obravnava primerno, a s tem povezana dokumentacija je pre-
senetljivo skromna. V kasnejšem članku poudarja »teocentrični zna-
čaj Zwinglijeve teologije«.35 Po drugi strani pa v nadvse učeni mono-
grafiji Berndt Hamm razlaga, da je osrednja tema Zwinglijeve teologije
»svoboda«, seveda ne v antinomičnem, ampak v teocentričnem smis-
lu – kot svoboda, podarjena od Boga, svoboda vsakega človeka, pok-
licanega od Boga, odkupljenega v Kristusu in posvečenega v Svetem
Duhu.36 Razpravo je leta 1987 še dodatno zapletel Locherjev doktorski
študent Walter Mayer, ki je učeno zagovarjal eshatologijo kot središ-
če Zwinglijeve teologije, medtem ko je njegov učitelj poudarjal ključno
vlogo kristologije.37 Martin Sallmann pa je nedavno predstavil koncept
»heilsgeschichtlichen Gedankengang«, torej pojem zgodovine odrešenja
v Zwinglijevem delu, ki mu doslej niso posvečali zadostne pozornosti,
čeprav bi si to zaslužil.38
Cornelius Augustijn, Christine Christ von Wedel in drugi v svojih te-
meljnih raziskavah ponovno razpravljajo tudi o razsežnosti humanistič-
nega vpliva na Zwinglija, kot ga je zastavil Locher, s čimer so bolje osvet-
166
diti, da Zwingli in švicarski reformatorji skorajda niso kazali zanima-
nja za Luthrov nauk o opravičenju in da je bila tako njihova glavna skrb
etična razsežnost vere.33 Pazljive raziskave pa so pokazale, da so bili si-
cer neizprosni pri poudarjanju potrebe po posvetitvi v smislu spoštova-
nja zapovedi in ravnanja v skladu z njimi, toda hkrati enako neomajni v
prepričanju, da mora posvetitev temeljiti na pripisani in popolni ter ne
na inherentni in nepopolni pravičnosti. Povedano drugače, ne moremo
trditi, da so imeli moralistični pristop k opravičenju. Nasprotno: jasno
je, da pomeni njihova misel glede tega ključnega predmeta izvirni glas
v veliki polifoniji zgodnje reformacije.
Te in druge presenetljive zanimivosti Zwinglijevega glasu v zboru re-
formacijskega gibanja so spet in spet vodile k iskanju osnovnega zdru-
žitvenega načela, ki bi povezalo različne vidike njegove misli v enotno in
razumljivo celoto. Neomajna odločnost Gottfrieda Locherja pri branju
Zwinglijeve teologije v kristocentričnem ključu,34 ki je bila nekoč zelo
razširjena, ni več splošno sprejeta. V svoji obsežni in izčrpni predstavitvi
Zwinglijeve teologije je Peter Stephens gotovo bolj previden od Locherja;
predmet obravnava primerno, a s tem povezana dokumentacija je pre-
senetljivo skromna. V kasnejšem članku poudarja »teocentrični zna-
čaj Zwinglijeve teologije«.35 Po drugi strani pa v nadvse učeni mono-
grafiji Berndt Hamm razlaga, da je osrednja tema Zwinglijeve teologije
»svoboda«, seveda ne v antinomičnem, ampak v teocentričnem smis-
lu – kot svoboda, podarjena od Boga, svoboda vsakega človeka, pok-
licanega od Boga, odkupljenega v Kristusu in posvečenega v Svetem
Duhu.36 Razpravo je leta 1987 še dodatno zapletel Locherjev doktorski
študent Walter Mayer, ki je učeno zagovarjal eshatologijo kot središ-
če Zwinglijeve teologije, medtem ko je njegov učitelj poudarjal ključno
vlogo kristologije.37 Martin Sallmann pa je nedavno predstavil koncept
»heilsgeschichtlichen Gedankengang«, torej pojem zgodovine odrešenja
v Zwinglijevem delu, ki mu doslej niso posvečali zadostne pozornosti,
čeprav bi si to zaslužil.38
Cornelius Augustijn, Christine Christ von Wedel in drugi v svojih te-
meljnih raziskavah ponovno razpravljajo tudi o razsežnosti humanistič-
nega vpliva na Zwinglija, kot ga je zastavil Locher, s čimer so bolje osvet-
166
