Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 23
vanja kočevar
ge bracht, in grosser unordenung.«11 Po mnenju Schulzeja se »nemški je-
zik« (nem. Teutsch gezunge) nanaša na nemško govoreče stanove v ce-
sarstvu. Stanovi so torej hoteli, da cesar najprej poskrbi za cesarstvo, v
katerem so vladali neredi (Schulze 2003, 133).
Zgovorna sta tudi angleška primera iz časa kralja Edvarda I. (1239–
1307) (Treharne s. d.), ki ju navaja Schulze in sta vsebovana v kralje-
vih vabilih na zasedanja parlamenta. Leta 1283, ko se je angleški kralj
vojskoval s sosednjimi Valižani, je v svojem vabilu med drugim zapi-
sal, da »je jezik Valižanov napadel« tako njegove prednike, njega oseb-
no kot tudi njegovo kraljestvo. Nato je Edvard I. leta 1295, ko si je bil
v laseh s Francozi, člane parlamenta med drugim svaril, da namerava
francoski kralj z mogočnim ladjevjem in vojsko povsem uničiti »angle-
ški jezik« Schulze (2003, 115–16). Angleški kralj je torej s konceptom je-
zika označeval tudi obe ljudstvi – Valižane in Angleže –, ki sta govori-
li angleško in valižansko.
Materinščina je pomembno vlogo večkrat igrala tudi v zgodovini
dežel Češke krone. Jezik je kot ključno etnično znamenje, ki je ločeva-
lo Čehe od Nemcev, izpostavljen npr. v Dalimilovi kroniki iz leta 1314.
Tozadevno so najbolj povedne besede, ki jih je avtor kronike položil v
usta enemu od njenih junakov: ta je zavračajoč poroko z Nemko ugotav
ljal, da bi mu Nemka otroke vzgojila v nemščini, tuj jezik pa bi deže-
li prinesel pogubo.12 Navedek med drugim kaže tudi na to, da češčina
14. stoletja še ni imela ustreznice za nemški izraz Volk in je za označe-
vanje ljudstva uporabljala kar njegovo najbolj očitno znamenje – jazyk
(Treichler 2007, 12). Pomen jezika kot stebra kolektivne identitete pa je
na Češkem zopet izrazito narasel pred in med husitskimi vojnami ko-
nec 14. in v prvi polovici 15. stoletja (Kočevar 2020, 71–73).
11 Citirano po: Schulze 2003, 133. Prosti prevod bi se glasil: »[T]akšna odlična, dosto-
janstvena in plemenita dežela, ko je nemški jezik […] in tudi Sveto [rimsko] cesar-
stvo, tako hvalevredno prinaša nemški jezik, [je] v velikem neredu.«
12 Odlomek se v prevodu Andreja Rozmana (2011, 275) glasi: »Raje se s češko kmetico
poročim, / kakor nemško kraljico za ženo bi imel. / Vsak hrepeni po svojem jezi-
ku, / zato bo Nemka manj naklonjena mojim ljudem; / Nemka mi bo rodila nem-
ške otroke / in v nemščini jih bo vzgojila. / In zato bo tuj jezik / prinesel deželi
pogubo.«
21
ge bracht, in grosser unordenung.«11 Po mnenju Schulzeja se »nemški je-
zik« (nem. Teutsch gezunge) nanaša na nemško govoreče stanove v ce-
sarstvu. Stanovi so torej hoteli, da cesar najprej poskrbi za cesarstvo, v
katerem so vladali neredi (Schulze 2003, 133).
Zgovorna sta tudi angleška primera iz časa kralja Edvarda I. (1239–
1307) (Treharne s. d.), ki ju navaja Schulze in sta vsebovana v kralje-
vih vabilih na zasedanja parlamenta. Leta 1283, ko se je angleški kralj
vojskoval s sosednjimi Valižani, je v svojem vabilu med drugim zapi-
sal, da »je jezik Valižanov napadel« tako njegove prednike, njega oseb-
no kot tudi njegovo kraljestvo. Nato je Edvard I. leta 1295, ko si je bil
v laseh s Francozi, člane parlamenta med drugim svaril, da namerava
francoski kralj z mogočnim ladjevjem in vojsko povsem uničiti »angle-
ški jezik« Schulze (2003, 115–16). Angleški kralj je torej s konceptom je-
zika označeval tudi obe ljudstvi – Valižane in Angleže –, ki sta govori-
li angleško in valižansko.
Materinščina je pomembno vlogo večkrat igrala tudi v zgodovini
dežel Češke krone. Jezik je kot ključno etnično znamenje, ki je ločeva-
lo Čehe od Nemcev, izpostavljen npr. v Dalimilovi kroniki iz leta 1314.
Tozadevno so najbolj povedne besede, ki jih je avtor kronike položil v
usta enemu od njenih junakov: ta je zavračajoč poroko z Nemko ugotav
ljal, da bi mu Nemka otroke vzgojila v nemščini, tuj jezik pa bi deže-
li prinesel pogubo.12 Navedek med drugim kaže tudi na to, da češčina
14. stoletja še ni imela ustreznice za nemški izraz Volk in je za označe-
vanje ljudstva uporabljala kar njegovo najbolj očitno znamenje – jazyk
(Treichler 2007, 12). Pomen jezika kot stebra kolektivne identitete pa je
na Češkem zopet izrazito narasel pred in med husitskimi vojnami ko-
nec 14. in v prvi polovici 15. stoletja (Kočevar 2020, 71–73).
11 Citirano po: Schulze 2003, 133. Prosti prevod bi se glasil: »[T]akšna odlična, dosto-
janstvena in plemenita dežela, ko je nemški jezik […] in tudi Sveto [rimsko] cesar-
stvo, tako hvalevredno prinaša nemški jezik, [je] v velikem neredu.«
12 Odlomek se v prevodu Andreja Rozmana (2011, 275) glasi: »Raje se s češko kmetico
poročim, / kakor nemško kraljico za ženo bi imel. / Vsak hrepeni po svojem jezi-
ku, / zato bo Nemka manj naklonjena mojim ljudem; / Nemka mi bo rodila nem-
ške otroke / in v nemščini jih bo vzgojila. / In zato bo tuj jezik / prinesel deželi
pogubo.«
21
