Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 33
vanja kočevar
Topos o velikem obsegu slovanskega/slovenskega jezika
z zametki nacionalnega mita
Humanizem je kljub svojemu svetovljanstvu hkrati tudi obdobje, ki
je med evropskimi ljudstvi vzpostavilo mnogo (proto)nacionalizmov
in sprožilo »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«.22 Hagen
Schulze navaja, da je bilo za nastanek nemškega humanističnega (proto)
nacionalizma ključno odkritje Tacitove Germanije sredi 15. stoletja. Oprt
na podobo pristnih, zvestih, pogumnih in preprosto živečih Germanov,
ki jo je podal rimski zgodovinar, se je nemški humanizem lahko uprl
negativnim stereotipom, ki so v določenih delih Evrope tedaj veljali o
Nemcih. Kljub temu da so bili nemški humanisti večinoma latinsko
pišoči svetovljani, so obenem imeli tudi nacionalno poslanstvo, da bi
namreč s klasično latinsko kulturo Nemčijo izpeljali iz »barbarstva«.
(Schulze 2003, 134–36; prim. Rajšp 2020, 272–73)
Schulze nadaljuje, da je na ta način približno do leta 1500 zrasel
nemški nacionalni mit, ki ga je zaznamovala podoba Nemcev kot ne-
pokvarjenega naroda, ki naj bi nadomestil staro civilizacijo Italijanov
in Francozov (Schulze 2003, 135). Kot tipičnega predstavnika takšne-
ga »emancipirajočega se nacionalnega nemškega humanizma«, kot je
gibanje označil Primož Simoniti (1979, 174), lahko štejemo Konrada
Celtisa (1459–1508) (Rupprich 1957, 181–83), ki je med drugim menil, da
bo prvenstvo v kraljestvu duha Germanija kmalu iztrgala »Lahom« in
da bodo morali slednji priznati superiornost nemških poetov (Simoniti
1979, 172). Leta 1492 je Celtis v svojem znamenitem govoru dejal tudi,
da uničevalnemu boju med Nemci in Italijani ne bi bilo konca, ko jih z
Alpami ne bila ločila narava sama (Simoniti 1979, 172; gl. Celtis 1492).
Znan pa je tudi njegov prezir do Slovanov, zlasti Čehov in Poljakov
(Simoniti 1979, 172).
V povezavi z nemškim humanističnim (proto)nacionalizmom velja
izpostaviti tudi Celtisovega mlajšega sodobnika Ulricha von Huttena
(1488–1523) (Grimm 1974, 99–102), ki je s svojim delom Arminius iz leta
22 Prosti prevod besedne zveze, ki jo je skoval Caspar Hirschi (2012, 15), »national
competition of honour«.
31
Topos o velikem obsegu slovanskega/slovenskega jezika
z zametki nacionalnega mita
Humanizem je kljub svojemu svetovljanstvu hkrati tudi obdobje, ki
je med evropskimi ljudstvi vzpostavilo mnogo (proto)nacionalizmov
in sprožilo »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«.22 Hagen
Schulze navaja, da je bilo za nastanek nemškega humanističnega (proto)
nacionalizma ključno odkritje Tacitove Germanije sredi 15. stoletja. Oprt
na podobo pristnih, zvestih, pogumnih in preprosto živečih Germanov,
ki jo je podal rimski zgodovinar, se je nemški humanizem lahko uprl
negativnim stereotipom, ki so v določenih delih Evrope tedaj veljali o
Nemcih. Kljub temu da so bili nemški humanisti večinoma latinsko
pišoči svetovljani, so obenem imeli tudi nacionalno poslanstvo, da bi
namreč s klasično latinsko kulturo Nemčijo izpeljali iz »barbarstva«.
(Schulze 2003, 134–36; prim. Rajšp 2020, 272–73)
Schulze nadaljuje, da je na ta način približno do leta 1500 zrasel
nemški nacionalni mit, ki ga je zaznamovala podoba Nemcev kot ne-
pokvarjenega naroda, ki naj bi nadomestil staro civilizacijo Italijanov
in Francozov (Schulze 2003, 135). Kot tipičnega predstavnika takšne-
ga »emancipirajočega se nacionalnega nemškega humanizma«, kot je
gibanje označil Primož Simoniti (1979, 174), lahko štejemo Konrada
Celtisa (1459–1508) (Rupprich 1957, 181–83), ki je med drugim menil, da
bo prvenstvo v kraljestvu duha Germanija kmalu iztrgala »Lahom« in
da bodo morali slednji priznati superiornost nemških poetov (Simoniti
1979, 172). Leta 1492 je Celtis v svojem znamenitem govoru dejal tudi,
da uničevalnemu boju med Nemci in Italijani ne bi bilo konca, ko jih z
Alpami ne bila ločila narava sama (Simoniti 1979, 172; gl. Celtis 1492).
Znan pa je tudi njegov prezir do Slovanov, zlasti Čehov in Poljakov
(Simoniti 1979, 172).
V povezavi z nemškim humanističnim (proto)nacionalizmom velja
izpostaviti tudi Celtisovega mlajšega sodobnika Ulricha von Huttena
(1488–1523) (Grimm 1974, 99–102), ki je s svojim delom Arminius iz leta
22 Prosti prevod besedne zveze, ki jo je skoval Caspar Hirschi (2012, 15), »national
competition of honour«.
31
