Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 79
fanika krajnc-vrečko
simbolni bivanjskosti presojamo širše, ugotavljamo, da njegov jezikov-
ni nazor izvira iz širšega razumevanja kulturnega okolja, v katerem živi
njegov preprosti človek. Ni mu namreč vseeno, s katerimi izrazi bo temu
svojemu človeku posredoval verske resnice, ki ga bodo dvignile nad nje-
govo 'ubogo preproščino'. Ubog in preprost po Trubarju ni človek v da-
našnjem pomenu besede, ampak je ubog tisti njegov človek, ki ne pozna
evangelija in nima možnosti poslušati božje besede v maternem jeziku.
Prav to uboštvo pa spodbuja avtorja, da goji poseben čustveni odnos do
jezika, ki bo omogočil prehod iz nevednosti v območje božje milosti in
posledično širše omike.
Čustven odnos do jezika in potreba po njegovi rabi
Luthrov človek takratnega nemškega okolja ni izpostavljen tolikšne-
mu pomanjkanju in zatiranju kot Trubarjev, vendar do njega goji ena-
ka čustva in se mestoma popolnoma razneži, ko piše o svojem rojaku
in njegovem čutenju:
Jaz pa tudi hočem ponemčiti […] kakor jaz hočem […]. Ne vem pa, ali
se da beseda »ljubi« [ti ljuba Marija, ljubezniva Marija] tudi tako prisrčno
in smiselno izraziti v latinščini ali v drugih jezikih, da tako seže v srce in
zveni skozi vse čute, kot je to v našem [tj. nemškem] jeziku. (Luther [1530]
2002, 52–53)
Glede na svojo vlogo predavatelja se zaveda tudi širše rabe jezika, ne zgolj
nemškega, ampak tudi »svetih jezikov« svojega časa, ki jih mora pozna-
ti izobraženi del prebivalstva. Odnos do jezika mora temeljiti na zave-
danju o njegovem pomenu in njegovi rabi, ki jo je treba nenehno gojiti.
Jeziki so nožnica, v kateri tiči ostrina Duha. So posoda, v kateri se
shranjuje ta napoj. So shramba, v kateri leži ta hrana. In kakor kaže evan-
gelij sam, so košare, v katerih se shranjujejo ti hlebi in ribe in koščki (Mt
14,20). Da, če bi po nemarnem […] opustili jezike, ne bomo izgubili samo
evangelija, temveč bomo tudi končno prišli do tega, da ne bomo znali prav
govoriti ali pisati ne latinsko ne nemško. (Luther [1524] 2002, 61)
77
simbolni bivanjskosti presojamo širše, ugotavljamo, da njegov jezikov-
ni nazor izvira iz širšega razumevanja kulturnega okolja, v katerem živi
njegov preprosti človek. Ni mu namreč vseeno, s katerimi izrazi bo temu
svojemu človeku posredoval verske resnice, ki ga bodo dvignile nad nje-
govo 'ubogo preproščino'. Ubog in preprost po Trubarju ni človek v da-
našnjem pomenu besede, ampak je ubog tisti njegov človek, ki ne pozna
evangelija in nima možnosti poslušati božje besede v maternem jeziku.
Prav to uboštvo pa spodbuja avtorja, da goji poseben čustveni odnos do
jezika, ki bo omogočil prehod iz nevednosti v območje božje milosti in
posledično širše omike.
Čustven odnos do jezika in potreba po njegovi rabi
Luthrov človek takratnega nemškega okolja ni izpostavljen tolikšne-
mu pomanjkanju in zatiranju kot Trubarjev, vendar do njega goji ena-
ka čustva in se mestoma popolnoma razneži, ko piše o svojem rojaku
in njegovem čutenju:
Jaz pa tudi hočem ponemčiti […] kakor jaz hočem […]. Ne vem pa, ali
se da beseda »ljubi« [ti ljuba Marija, ljubezniva Marija] tudi tako prisrčno
in smiselno izraziti v latinščini ali v drugih jezikih, da tako seže v srce in
zveni skozi vse čute, kot je to v našem [tj. nemškem] jeziku. (Luther [1530]
2002, 52–53)
Glede na svojo vlogo predavatelja se zaveda tudi širše rabe jezika, ne zgolj
nemškega, ampak tudi »svetih jezikov« svojega časa, ki jih mora pozna-
ti izobraženi del prebivalstva. Odnos do jezika mora temeljiti na zave-
danju o njegovem pomenu in njegovi rabi, ki jo je treba nenehno gojiti.
Jeziki so nožnica, v kateri tiči ostrina Duha. So posoda, v kateri se
shranjuje ta napoj. So shramba, v kateri leži ta hrana. In kakor kaže evan-
gelij sam, so košare, v katerih se shranjujejo ti hlebi in ribe in koščki (Mt
14,20). Da, če bi po nemarnem […] opustili jezike, ne bomo izgubili samo
evangelija, temveč bomo tudi končno prišli do tega, da ne bomo znali prav
govoriti ali pisati ne latinsko ne nemško. (Luther [1524] 2002, 61)
77
