Page 76 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 76
razprave, študije, papers
evangelij nikjer in nikoli ne obstaja sam po sebi, ampak vedno v določenih
časih in okoliščinah; vedno v določenih osebah kot poslancih, ki ga spo-
ročajo, in v določenih osebah, ki sporočilo sprejemajo (Barth [1956] 2002,
189).
Kakor torej svetopisemsko sporočilo ne more živeti brez človeka posre-
dovalca in sprejemnika, tako tudi ne more zaživeti brez jezika.
Tega se v polnosti zaveda Trubar, ki trdno verjame, da je znanje jezi-
ka – maternega in tujega – ena največjih vrednot, je dar Svetega Duha,
dan človeku po božji milosti. Poznavanje jezika v sebi čuti kot najvišjo
božjo milost in navdih Svetega Duha. V nemškem predgovoru k Ta pr-
vemu deilu tiga Noviga testamenta pravi ([1557] 2011, 44): »Bog mi je dal
milost in navdih, da sem katekizem, druge pesmi, pridigo o pravi veri ter
njeni veljavi in šolske tablice, iz katerih se mladi Slovenci lahko naučijo
brati, v kratkem času dokončal.« Svoje poslanstvo uresničuje in izpol-
njuje s posredovanjem jezika njemu zaupanemu človeku, rojaku, ki mu
bo zapisani jezik, tiskana beseda, odkrival božje skrivnosti. »Zaupam
vsemogočnemu Bogu, da bo po tem našem preprostem jeziku in pisavi
pri vas – njegovih izbrancih – dosegel, kar je njegova volja, vam odprl
oči duha in razuma ter razsvetlil vaše mračno in nevedno srce, da boste
videli in spoznali pravega odrešenika.« (str. 56) Trubarjev ponavljajoči
se izraz za »preprostega« človeka se, kot vidimo, opira tudi na »prepros-
ti« jezik, jezik neukega izkoriščanega ljudstva, ki mu s tiskano besedo
šele odpira svet širše omike.
Za razumevanje Svetega pisma je potreben razumljiv jezik,
jezik preprostega človeka
Tako Luther kot Trubar se v iskanju teološkega izraza, ki ga prinaša
biblična govorica, opirata na vsakdanjo govorico svojega okolja. Luther,
ki se v Poslanici o prevajanju brani pred kritiki, izpostavlja svoj položaj
doktorja teologije in svojo pravico presojanja ustreznosti bibličnega iz-
razja v duhu nemškega okolja.
74
evangelij nikjer in nikoli ne obstaja sam po sebi, ampak vedno v določenih
časih in okoliščinah; vedno v določenih osebah kot poslancih, ki ga spo-
ročajo, in v določenih osebah, ki sporočilo sprejemajo (Barth [1956] 2002,
189).
Kakor torej svetopisemsko sporočilo ne more živeti brez človeka posre-
dovalca in sprejemnika, tako tudi ne more zaživeti brez jezika.
Tega se v polnosti zaveda Trubar, ki trdno verjame, da je znanje jezi-
ka – maternega in tujega – ena največjih vrednot, je dar Svetega Duha,
dan človeku po božji milosti. Poznavanje jezika v sebi čuti kot najvišjo
božjo milost in navdih Svetega Duha. V nemškem predgovoru k Ta pr-
vemu deilu tiga Noviga testamenta pravi ([1557] 2011, 44): »Bog mi je dal
milost in navdih, da sem katekizem, druge pesmi, pridigo o pravi veri ter
njeni veljavi in šolske tablice, iz katerih se mladi Slovenci lahko naučijo
brati, v kratkem času dokončal.« Svoje poslanstvo uresničuje in izpol-
njuje s posredovanjem jezika njemu zaupanemu človeku, rojaku, ki mu
bo zapisani jezik, tiskana beseda, odkrival božje skrivnosti. »Zaupam
vsemogočnemu Bogu, da bo po tem našem preprostem jeziku in pisavi
pri vas – njegovih izbrancih – dosegel, kar je njegova volja, vam odprl
oči duha in razuma ter razsvetlil vaše mračno in nevedno srce, da boste
videli in spoznali pravega odrešenika.« (str. 56) Trubarjev ponavljajoči
se izraz za »preprostega« človeka se, kot vidimo, opira tudi na »prepros-
ti« jezik, jezik neukega izkoriščanega ljudstva, ki mu s tiskano besedo
šele odpira svet širše omike.
Za razumevanje Svetega pisma je potreben razumljiv jezik,
jezik preprostega človeka
Tako Luther kot Trubar se v iskanju teološkega izraza, ki ga prinaša
biblična govorica, opirata na vsakdanjo govorico svojega okolja. Luther,
ki se v Poslanici o prevajanju brani pred kritiki, izpostavlja svoj položaj
doktorja teologije in svojo pravico presojanja ustreznosti bibličnega iz-
razja v duhu nemškega okolja.
74
