Page 78 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 78
razprave, študije, papers
ga z odločno samozavestjo utemeljuje v vsej Poslanici o prevajanju, ko
zavrača svoje nasprotnike in njihovo »oslovsko umetnost« ter zagovar-
ja svoj pristop, ki temelji na duhu časa in prostora, v katerem živi. Že
Poslanica o prevajanju sama je nastala kot obramba proti napadom in
očitkom, da je Sveto pismo prevajal »po duhu« in ne »po črki«. Zato se
je suvereno branil in tudi z grobianizmi svojega časa, ki niso bili nič
nenavadnega, obsojal papistične sodobnike ter zavračal njihove očitke.
In zdaj, če bi hotel angelove besede prevesti po črki, po oslovski
umetnosti […]. Zato moram tu pustiti v kraj črke in raziskati, kako nem-
ški mož izrazi tisto, kar hebrejski mož meni […]. Zakaj kdor hoče prevaja-
ti, mora imeti veliko zalogo besed, da bi mogel izbirati, če bi katera ne zve-
nela na vseh mestih prav. (Luther [1530] 2002, 53)
Trubarjev jezikovni nazor izhaja iz njegovega prepričanja, da je nje-
gova temeljna vloga posredovanje božje besede in spoznavanje božjih
resnic preprostemu rojaku, ki bo razumel njegov jezik. Že v predgovo-
ru k prvi slovenski knjigi iz leta 1550 se zaveda svoje pionirske prevajal-
ske vloge in spodbuja bralca, da premišljeno sprejme svoj materni jezik:
Ne ustraši se, če se ti bo sprva zdelo nenavadno in težko, temveč beri
in piši ta jezik tako, kot sem ga nekaj časa tudi sam. Kmalu boš spoznal in
občutil, da je tudi ta naš jezik prav tako kot nemški blagozvočen ter prime-
ren za pisanje in branje. (Trubar [1550] 2011, 15)4
Podobno kot Luther v Poslanici o prevajanju tudi Trubar v pismu lju-
bljanskemu cerkvenemu odboru marca 1560 pojasnjuje, kako je iskal iz-
raze in zakaj se je odločal za tiste, ki jih je končno uporabil v svojem pre-
vodnem jeziku: »Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnado
milost, za milost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene,
za trost utisanje, za nuc prid, za leben život, za erbsčina dedina, za lon
plačja, za štima glas itd., kakor sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar
sem hotel ostati pri preprostem kranjskem jeziku.« (Trubar [1560] 2015,
63)5 Ko njegov odnos do jezika kot antropološke kategorije v človekovi
4 Tj. Vrečko 2011, 15
5 Tj. Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 63.
76
ga z odločno samozavestjo utemeljuje v vsej Poslanici o prevajanju, ko
zavrača svoje nasprotnike in njihovo »oslovsko umetnost« ter zagovar-
ja svoj pristop, ki temelji na duhu časa in prostora, v katerem živi. Že
Poslanica o prevajanju sama je nastala kot obramba proti napadom in
očitkom, da je Sveto pismo prevajal »po duhu« in ne »po črki«. Zato se
je suvereno branil in tudi z grobianizmi svojega časa, ki niso bili nič
nenavadnega, obsojal papistične sodobnike ter zavračal njihove očitke.
In zdaj, če bi hotel angelove besede prevesti po črki, po oslovski
umetnosti […]. Zato moram tu pustiti v kraj črke in raziskati, kako nem-
ški mož izrazi tisto, kar hebrejski mož meni […]. Zakaj kdor hoče prevaja-
ti, mora imeti veliko zalogo besed, da bi mogel izbirati, če bi katera ne zve-
nela na vseh mestih prav. (Luther [1530] 2002, 53)
Trubarjev jezikovni nazor izhaja iz njegovega prepričanja, da je nje-
gova temeljna vloga posredovanje božje besede in spoznavanje božjih
resnic preprostemu rojaku, ki bo razumel njegov jezik. Že v predgovo-
ru k prvi slovenski knjigi iz leta 1550 se zaveda svoje pionirske prevajal-
ske vloge in spodbuja bralca, da premišljeno sprejme svoj materni jezik:
Ne ustraši se, če se ti bo sprva zdelo nenavadno in težko, temveč beri
in piši ta jezik tako, kot sem ga nekaj časa tudi sam. Kmalu boš spoznal in
občutil, da je tudi ta naš jezik prav tako kot nemški blagozvočen ter prime-
ren za pisanje in branje. (Trubar [1550] 2011, 15)4
Podobno kot Luther v Poslanici o prevajanju tudi Trubar v pismu lju-
bljanskemu cerkvenemu odboru marca 1560 pojasnjuje, kako je iskal iz-
raze in zakaj se je odločal za tiste, ki jih je končno uporabil v svojem pre-
vodnem jeziku: »Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnado
milost, za milost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene,
za trost utisanje, za nuc prid, za leben život, za erbsčina dedina, za lon
plačja, za štima glas itd., kakor sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar
sem hotel ostati pri preprostem kranjskem jeziku.« (Trubar [1560] 2015,
63)5 Ko njegov odnos do jezika kot antropološke kategorije v človekovi
4 Tj. Vrečko 2011, 15
5 Tj. Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 63.
76
