Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 75
fanika krajnc-vrečko
stamenta iz leta 1557.2 Iz omenjenih spisov moremo prepoznati odnos av-
torjev do Svetega pisma (Scriptura), na njem temelječe vere (fide) in do
maternega jezika kot antropološke simbolne kategorije.
Božji Duh deluje v človeku in jezik je sredstvo,
po katerem se Duh razodeva
Človek je v svoji bivanjskosti bitje odnosa, je simbolno bitje. Teologija
človeku razlaga božje razodetje in človek Boga sprejema v sedanjosti;
tako govorimo o človeku in njegovem odnosu do Boga, ki se kaže in iz-
raža v govorici, zato se mora božja govorica nenehno prilagajati človeko-
vi, in sicer v določeni kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben
ter pripravljen sprejeti. Le tako bo lahko človeška govorica posamezni-
ku približala božjo, ki je bila človeku v različnih časih bolj ali manj od-
tujena. Tega so se zavedali misleci, ki so se skozi stoletja ukvarjali s
človekom in z njegovim odnosom z Bogom, zato so tudi reformator-
ji razvili poseben odnos do jezika, ki je osnovno sredstvo posredovanja
božje govorice, izražene v Svetem pismu. Ko Luther razmišlja o besedi-
lu Biblije, v katerem se Bog razodeva človeku, razvija svojo misel o jezi-
ku kot sredstvu Svetega Duha:
[Č]eprav je evangelij prišel in dnevno prihaja po Svetem Duhu, je ven-
darle prišel po sredstvu jezikov in se je po le-teh krepil ter se mora po njih
ohranjati. Zakaj takoj, ko je Bog hotel, da evangelij po apostolih pride po
vsem svetu, je za to dal ’jezike’ (Apd 2,4ss). […] Nihče ni vedel, zakaj je Bog
dal jezikom, da se razvijejo, dokler nismo šele zdaj videli, da se je to zgodi-
lo zavoljo evangelija. (Luther [1524] 2002, 60)
To Luthrovo trditev nazorno dopolnjuje Barthova razlaga Pisma
Rimljanom (8,11), kjer pravi, da
2 Trubarjev nemški predgovor k Ta prvi del tega novega testamenta iz leta 1557 nava-
jamo po Vrečko 2011, pismo ljubljanskemu cerkvenemu odboru z dne 19. marca po
Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015.
73
stamenta iz leta 1557.2 Iz omenjenih spisov moremo prepoznati odnos av-
torjev do Svetega pisma (Scriptura), na njem temelječe vere (fide) in do
maternega jezika kot antropološke simbolne kategorije.
Božji Duh deluje v človeku in jezik je sredstvo,
po katerem se Duh razodeva
Človek je v svoji bivanjskosti bitje odnosa, je simbolno bitje. Teologija
človeku razlaga božje razodetje in človek Boga sprejema v sedanjosti;
tako govorimo o človeku in njegovem odnosu do Boga, ki se kaže in iz-
raža v govorici, zato se mora božja govorica nenehno prilagajati človeko-
vi, in sicer v določeni kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben
ter pripravljen sprejeti. Le tako bo lahko človeška govorica posamezni-
ku približala božjo, ki je bila človeku v različnih časih bolj ali manj od-
tujena. Tega so se zavedali misleci, ki so se skozi stoletja ukvarjali s
človekom in z njegovim odnosom z Bogom, zato so tudi reformator-
ji razvili poseben odnos do jezika, ki je osnovno sredstvo posredovanja
božje govorice, izražene v Svetem pismu. Ko Luther razmišlja o besedi-
lu Biblije, v katerem se Bog razodeva človeku, razvija svojo misel o jezi-
ku kot sredstvu Svetega Duha:
[Č]eprav je evangelij prišel in dnevno prihaja po Svetem Duhu, je ven-
darle prišel po sredstvu jezikov in se je po le-teh krepil ter se mora po njih
ohranjati. Zakaj takoj, ko je Bog hotel, da evangelij po apostolih pride po
vsem svetu, je za to dal ’jezike’ (Apd 2,4ss). […] Nihče ni vedel, zakaj je Bog
dal jezikom, da se razvijejo, dokler nismo šele zdaj videli, da se je to zgodi-
lo zavoljo evangelija. (Luther [1524] 2002, 60)
To Luthrovo trditev nazorno dopolnjuje Barthova razlaga Pisma
Rimljanom (8,11), kjer pravi, da
2 Trubarjev nemški predgovor k Ta prvi del tega novega testamenta iz leta 1557 nava-
jamo po Vrečko 2011, pismo ljubljanskemu cerkvenemu odboru z dne 19. marca po
Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015.
73
