Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 95
matjaž Črnivec
Jezusovem imenu« torej vsaj delno sovpada z »vzeti nase Jezusov jarem«
(Mt 11,29) in predvideva vsaj »funkcionalno« poistovetenje z Jezusom.
Kdor nastopa »v imenu« nekoga, nastopa z njegovo avtoriteto, kot njegov
predstavnik, da bi zanj oziroma namesto njega opravil določeno nalogo.
Biti »zbran v Jezusovo ime« torej pomeni dvoje: tesno skupnost z njim,
druženje z njim v enem duhu (prim. 1 Kor 6,17!) in pa vstopanje v njegov
misijon, sestajanje z njim zaradi njegovega dela (delovni sestanek, kjer
vodja daje navodila delavcem). Slednje od učencev zahteva držo preda-
nosti, poslušnosti in pripravljenosti ne le za osebno, »duhovno« enost z
Jezusom, ampak tudi za poenotenje z nameni in s cilji njegovega dela,
priličenje njegovemu poslanstvu v svetu. Poleg duhovne ali celo mistične
plati ima to zbiranje tudi zelo konkretno, zemeljsko, dejavno razsežnost.
Omemba »dveh ali treh« v vrstici 20 se navezuje na »dve ali tri priče«
iz vrstice 16 (sicer navedek iz 5 Mz 19,15). V vrstici 20 to dobi novo raz-
sežnost: z dvema ali tremi, ki izpovedujejo Jezusovo Ime, se že vzposta-
vi temeljno pričevanje o Bogu/Jezusu v svetu. To »pričevanje« kaže v
smer »pričevanja«, ki je bilo v skrinji zaveze (2 Mz 25,16.21; šlo je za plo-
šči, popisani z Božjim prstom) in ki je dalo ime najprej sami skrinji (2
Mz 25,22; 27,21) in nato celotnemu Božjemu prebivališču oziroma šoto-
ru (4 Mz 1,50; 9,15). Zaradi tega avtoritativnega pričevanja je »Cerkev ži-
vega Boga« hkrati »Božja hiša« in »steber in opora resnice« (1 Tim 3,15),
se pravi »ustanova« resničnega spoznanja Boga v svetu.
Na vzpostavitev Božjega bivališča med svojim ljudstvom pa nadalje
kažejo tudi Jezusove besede »tam sem sredi med njimi«, saj naravnost
spominjajo na besede o postavitvi Božjega šotora v Eksodusu: »In spoz-
nali bodo, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, ki sem jih izpeljal iz egip-
tovske dežele, da bi prebival sredi med njimi; jaz sem Gospod, njihov
Bog« (2 Mz 29,46; prim. tudi eshatološki obljubi v Jl 2,27 in Zah 2,14–15).
Omenjeno sovpadanje nebeškega in zemeljskega, sobivanje Boga s
človekom, lahko pojasni Jezusovo nezaslišano trditev iz vrstice 18, da se
na cerkvenem shodu prav zares »urejajo zadeve na relaciji nebesa – zem-
lja«. Tu se opravlja prvobitna duhovniška služba, služba posredovanja
med Bogom in stvarstvom, ki je bila zaupana že prvemu človeku, izgub-
93
Jezusovem imenu« torej vsaj delno sovpada z »vzeti nase Jezusov jarem«
(Mt 11,29) in predvideva vsaj »funkcionalno« poistovetenje z Jezusom.
Kdor nastopa »v imenu« nekoga, nastopa z njegovo avtoriteto, kot njegov
predstavnik, da bi zanj oziroma namesto njega opravil določeno nalogo.
Biti »zbran v Jezusovo ime« torej pomeni dvoje: tesno skupnost z njim,
druženje z njim v enem duhu (prim. 1 Kor 6,17!) in pa vstopanje v njegov
misijon, sestajanje z njim zaradi njegovega dela (delovni sestanek, kjer
vodja daje navodila delavcem). Slednje od učencev zahteva držo preda-
nosti, poslušnosti in pripravljenosti ne le za osebno, »duhovno« enost z
Jezusom, ampak tudi za poenotenje z nameni in s cilji njegovega dela,
priličenje njegovemu poslanstvu v svetu. Poleg duhovne ali celo mistične
plati ima to zbiranje tudi zelo konkretno, zemeljsko, dejavno razsežnost.
Omemba »dveh ali treh« v vrstici 20 se navezuje na »dve ali tri priče«
iz vrstice 16 (sicer navedek iz 5 Mz 19,15). V vrstici 20 to dobi novo raz-
sežnost: z dvema ali tremi, ki izpovedujejo Jezusovo Ime, se že vzposta-
vi temeljno pričevanje o Bogu/Jezusu v svetu. To »pričevanje« kaže v
smer »pričevanja«, ki je bilo v skrinji zaveze (2 Mz 25,16.21; šlo je za plo-
šči, popisani z Božjim prstom) in ki je dalo ime najprej sami skrinji (2
Mz 25,22; 27,21) in nato celotnemu Božjemu prebivališču oziroma šoto-
ru (4 Mz 1,50; 9,15). Zaradi tega avtoritativnega pričevanja je »Cerkev ži-
vega Boga« hkrati »Božja hiša« in »steber in opora resnice« (1 Tim 3,15),
se pravi »ustanova« resničnega spoznanja Boga v svetu.
Na vzpostavitev Božjega bivališča med svojim ljudstvom pa nadalje
kažejo tudi Jezusove besede »tam sem sredi med njimi«, saj naravnost
spominjajo na besede o postavitvi Božjega šotora v Eksodusu: »In spoz-
nali bodo, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, ki sem jih izpeljal iz egip-
tovske dežele, da bi prebival sredi med njimi; jaz sem Gospod, njihov
Bog« (2 Mz 29,46; prim. tudi eshatološki obljubi v Jl 2,27 in Zah 2,14–15).
Omenjeno sovpadanje nebeškega in zemeljskega, sobivanje Boga s
človekom, lahko pojasni Jezusovo nezaslišano trditev iz vrstice 18, da se
na cerkvenem shodu prav zares »urejajo zadeve na relaciji nebesa – zem-
lja«. Tu se opravlja prvobitna duhovniška služba, služba posredovanja
med Bogom in stvarstvom, ki je bila zaupana že prvemu človeku, izgub-
93
