Page 97 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 97
matjaž Črnivec
na težo povedanega – kjer se zbereta samo dva ali trije »v Jezusovo ime«,
tam je že resnično Božje svetišče, pravi tempelj, Jahvejeva šekina – mo-
ramo reči tudi naslednje: to je temeljna in zadostna definicija. Kar koli
bi Cerkev poleg tega še lahko bila, je drugotno, kot drobni tisk, kot ne-
kaj, kar organsko izrašča iz te temeljne obljube Jezusove prisotnosti med
svojimi in kar tej obljubi služi. Vse ostalo je v funkciji te obljube, ni av-
tonomno, ampak se vzpostavlja (in ukinja) ravno vis-a-vis te obljube.
Zakaj je potrebno to poudariti? Ker nič drugega, noben prispevek, no-
bena dodatna stvar ne more niti malo povečati tega temeljnega daru,
daru sáme Božje šekine v Mesiju Jezusu, ki se po njegovi obljubi resnič-
no vzpostavlja oziroma »javlja« že pri dveh ali treh »v njegovem imenu«.
Takšen je torej Jezusov »model cerkvenosti«: preprost, neposreden,
hkrati ekleziološko nadvse visok (Cerkev ni nič manj kot bivališče sa-
mega Boga) in človeško gledano neulovljiv (Cerkev se lahko nenado-
ma vzpostavi kjer koli in se nenadoma tudi ukine, čim zbor ni več »v
Jezusovem imenu« glede na zgornjo definicijo). Ta model mora torej
imeti prednost pred vsemi ostalimi cerkvenimi modeli in jih dejansko
lahko tudi pojasni in osmišlja. Poglejmo si torej njegovo razmerje do
drugih, danes bolj znanih cerkvenih modelov.
Mt 18,20 in drugi modeli cerkvenosti
Zakramentalni model
Zakramentalni model bi lahko na kratko opisali takole: »Cerkev je
tam, kjer so zakramenti« (predvsem Gospodova večerja/evharistija kot
Jezusovo vidno ponavzočenje). Z vidika Mt 18,20 lahko takoj rečemo
dvoje: takšno gledanje je upravičeno kot »podaljšek« in konkretizacija
obljube Jezusove prisotnosti, ki nam je dana. Vendar gre za »funkcional-
ni« podaljšek: z zakramenti nam Bog pomaga, da se bolje, konkretneje
oklenemo te obljube in jo tudi dejansko, konkretno izkušamo. Mt 18,20
torej po eni strani omogoča visoko »zakramentalno teologijo« (v zak-
ramentih dejansko srečujemo Jezusa), obenem pa ji postavlja tudi mejo
95
na težo povedanega – kjer se zbereta samo dva ali trije »v Jezusovo ime«,
tam je že resnično Božje svetišče, pravi tempelj, Jahvejeva šekina – mo-
ramo reči tudi naslednje: to je temeljna in zadostna definicija. Kar koli
bi Cerkev poleg tega še lahko bila, je drugotno, kot drobni tisk, kot ne-
kaj, kar organsko izrašča iz te temeljne obljube Jezusove prisotnosti med
svojimi in kar tej obljubi služi. Vse ostalo je v funkciji te obljube, ni av-
tonomno, ampak se vzpostavlja (in ukinja) ravno vis-a-vis te obljube.
Zakaj je potrebno to poudariti? Ker nič drugega, noben prispevek, no-
bena dodatna stvar ne more niti malo povečati tega temeljnega daru,
daru sáme Božje šekine v Mesiju Jezusu, ki se po njegovi obljubi resnič-
no vzpostavlja oziroma »javlja« že pri dveh ali treh »v njegovem imenu«.
Takšen je torej Jezusov »model cerkvenosti«: preprost, neposreden,
hkrati ekleziološko nadvse visok (Cerkev ni nič manj kot bivališče sa-
mega Boga) in človeško gledano neulovljiv (Cerkev se lahko nenado-
ma vzpostavi kjer koli in se nenadoma tudi ukine, čim zbor ni več »v
Jezusovem imenu« glede na zgornjo definicijo). Ta model mora torej
imeti prednost pred vsemi ostalimi cerkvenimi modeli in jih dejansko
lahko tudi pojasni in osmišlja. Poglejmo si torej njegovo razmerje do
drugih, danes bolj znanih cerkvenih modelov.
Mt 18,20 in drugi modeli cerkvenosti
Zakramentalni model
Zakramentalni model bi lahko na kratko opisali takole: »Cerkev je
tam, kjer so zakramenti« (predvsem Gospodova večerja/evharistija kot
Jezusovo vidno ponavzočenje). Z vidika Mt 18,20 lahko takoj rečemo
dvoje: takšno gledanje je upravičeno kot »podaljšek« in konkretizacija
obljube Jezusove prisotnosti, ki nam je dana. Vendar gre za »funkcional-
ni« podaljšek: z zakramenti nam Bog pomaga, da se bolje, konkretneje
oklenemo te obljube in jo tudi dejansko, konkretno izkušamo. Mt 18,20
torej po eni strani omogoča visoko »zakramentalno teologijo« (v zak-
ramentih dejansko srečujemo Jezusa), obenem pa ji postavlja tudi mejo
95
