Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 99
matjaž Črnivec
la, kot kažejo Apostolske konstitucije (zbirka spisov iz 3. oziroma 4. sto-
letja): »[Škof] je vaš vladar in upravitelj; on je vaš kralj in mogočnik; on
je – naslednji za Bogom – vaš zemeljski bog, ki ima pravico, da mu iz-
kazujete čast.« (3,26)
Kaj lahko rečemo na vse to v luči Mt 18,20? Jezusova obljuba osebne
prisotnosti in uslišane molitve seveda omogoča obstoj močnih cerkve-
nih služb, ki dejansko delujejo v moči samega Boga in ga torej v dolo-
čenem smislu posredujejo in ponavzočujejo. Vendar tako kot pri zak-
ramentih moramo tudi tukaj reči: to lahko udejanjajo ne zaradi neke
posebne obljube ali oblasti, ki bi bila ločeno, avtonomno, neodvisno za-
upana cerkvenim službam, ampak zaradi prve, širše obljube in oblasti,
ki je dana »dvema ali trem«. Toda zopet: prav v moči te obljube službe
dejansko lahko predstavljajo neposredno »mladiko«, »podaljšek« Jezusa
v svet. Zato že v evangelijih lahko najdemo besede, kot so: »Kdor pos-
luša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene.« (Lk 10,16)
In še izrecneje v pismih: »Če kdo govori, [naj to stori] kakor Božje bese-
de.« (1 Pt 4,11) Jezusova temeljna obljuba torej omogoča funkcioniranje
močnih služb v telesu Cerkve, po drugi strani pa jih tudi omejuje, saj
se primarna in največja oblast vzpostavlja pred njimi in zato lahko tudi
brez njih, še posebej če »službovalci« izgubljajo radikalno ugnezdenost
»v Jezusovem imenu« ter začenjajo delovati v svojem ali kakšnem dru-
gem »imenu«. Vsaka »oblast«, ki jo imajo cerkveni službovalci, je torej
relativna vis-a-vis absolutni oblasti, ki se vzpostavlja (in ukinja!) med
»dvema ali tremi …«. Zato novozavezni spisi tudi preferirajo organsko
vizijo telesa Cerkve, kjer vsak del oziroma »ud« prispeva k celoti, in ne
hierarhične; iz podobnega razloga se zdi, da je vodstvo lokalnih Cerkva
v novi zavezi skupinsko, ne individualno (prim. množino »škofov« v Flp
1,1 idr.; ideja »monarhičnega episkopata«, kjer cerkev vodi en škof, se po-
javi šele z Ignacijem v 2. stoletju).
Ob tem lahko obrobno omenimo še koncept »apostolskega nas-
ledstva«. Ta očitno ni (in ne more biti) v nikakršni temeljni zvezi z ob-
ljubo v Mt 18,20 – iz nje ne more izhajati niti je ne more omejevati ali po-
gojevati. Če se postavimo v leto 150 ali tudi še na konec 2. stoletja, lahko
rečemo, da je šlo za zelo pameten, samoumeven in praktičen koncept,
97
la, kot kažejo Apostolske konstitucije (zbirka spisov iz 3. oziroma 4. sto-
letja): »[Škof] je vaš vladar in upravitelj; on je vaš kralj in mogočnik; on
je – naslednji za Bogom – vaš zemeljski bog, ki ima pravico, da mu iz-
kazujete čast.« (3,26)
Kaj lahko rečemo na vse to v luči Mt 18,20? Jezusova obljuba osebne
prisotnosti in uslišane molitve seveda omogoča obstoj močnih cerkve-
nih služb, ki dejansko delujejo v moči samega Boga in ga torej v dolo-
čenem smislu posredujejo in ponavzočujejo. Vendar tako kot pri zak-
ramentih moramo tudi tukaj reči: to lahko udejanjajo ne zaradi neke
posebne obljube ali oblasti, ki bi bila ločeno, avtonomno, neodvisno za-
upana cerkvenim službam, ampak zaradi prve, širše obljube in oblasti,
ki je dana »dvema ali trem«. Toda zopet: prav v moči te obljube službe
dejansko lahko predstavljajo neposredno »mladiko«, »podaljšek« Jezusa
v svet. Zato že v evangelijih lahko najdemo besede, kot so: »Kdor pos-
luša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene.« (Lk 10,16)
In še izrecneje v pismih: »Če kdo govori, [naj to stori] kakor Božje bese-
de.« (1 Pt 4,11) Jezusova temeljna obljuba torej omogoča funkcioniranje
močnih služb v telesu Cerkve, po drugi strani pa jih tudi omejuje, saj
se primarna in največja oblast vzpostavlja pred njimi in zato lahko tudi
brez njih, še posebej če »službovalci« izgubljajo radikalno ugnezdenost
»v Jezusovem imenu« ter začenjajo delovati v svojem ali kakšnem dru-
gem »imenu«. Vsaka »oblast«, ki jo imajo cerkveni službovalci, je torej
relativna vis-a-vis absolutni oblasti, ki se vzpostavlja (in ukinja!) med
»dvema ali tremi …«. Zato novozavezni spisi tudi preferirajo organsko
vizijo telesa Cerkve, kjer vsak del oziroma »ud« prispeva k celoti, in ne
hierarhične; iz podobnega razloga se zdi, da je vodstvo lokalnih Cerkva
v novi zavezi skupinsko, ne individualno (prim. množino »škofov« v Flp
1,1 idr.; ideja »monarhičnega episkopata«, kjer cerkev vodi en škof, se po-
javi šele z Ignacijem v 2. stoletju).
Ob tem lahko obrobno omenimo še koncept »apostolskega nas-
ledstva«. Ta očitno ni (in ne more biti) v nikakršni temeljni zvezi z ob-
ljubo v Mt 18,20 – iz nje ne more izhajati niti je ne more omejevati ali po-
gojevati. Če se postavimo v leto 150 ali tudi še na konec 2. stoletja, lahko
rečemo, da je šlo za zelo pameten, samoumeven in praktičen koncept,
97
