Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 98
razgledi, vpogledi
– zakramenti ne posredujejo Jezusa »sami od sebe«, zaradi neke speci-
fične obljube, ki bi bila neodvisno vezana samo na njih, ampak ravno in
zgolj v moči te prve, temeljne, širše obljube, da bo Jezus med »zbrani-
mi v njegovo ime«. (To, recimo, takoj problematizira možnost »priva-
tne Gospodove večerje« – za takšno udeleženost v Jezusu sta nujno pot-
rebna vsaj dva zbrana.) Toda spet: ravno v moči te prve in širše obljube
je Jezus lahko zares, realno, otipljivo navzoč v krstni vodi ter v kruhu
in vinu, ker se oboje izvaja po njegovi besedi in ker so okrog teh vidnih
podob Jezusovi učenci prav zares zbrani »v njegovem imenu«.
Hierarhični model
Hierarhični model lahko opredelimo tako: »Cerkev se zbira okrog
opolnomočenega voditelja.« V katoliški in pravoslavni tradiciji je ta vo-
ditelj škof, ki je udeležen v apostolskem nasledstvu. V evangelijski in še
posebej karizmatični tradiciji pa je to »pastor«, ki ga posebej odlikuje-
jo Božji darovi. V prvem primeru takšen voditelj svojo avtoriteto izva-
ja iz Boga posredno (prek apostolskega nasledstva), v drugem pa nepos-
redno (prek karizem Svetega Duha); pogosta je seveda tudi kombinacija
obeh »overitev«.
V širšem smislu bi lahko rekli, da gre tukaj za visoko vrednotenje
cerkvenih služb, ki so razumljene kot pogoj cerkvenosti. Stališča, ki ka-
žejo v to smer, najdemo že zelo zgodaj: »Otrok moj, tistega, ki ti govo-
ri Božjo besedo, se spominjaj podnevi in ponoči ter ga spoštuj kakor
Gospoda, kajti Gospod je tam, kjer se oznanja (Njegovo) gospodovanje.«
(Didahe 4,1) Učiteljski vidik (oznanjevanje Božje besede) bomo obravna-
vali pozneje, tukaj se ustavimo ob predstavi, da cerkveni voditelj/služ-
bovalec v nekem smislu ponavzoči Jezusa. Nekaj pozneje to še odločneje
izrazi Ignacij Antiohijski: »Jasno je torej, da moramo na škofa gledati ka-
kor na Gospoda samega« (Efež 6,1); »Škof predseduje na Božjem mestu«
(Magn 6,1); »[…] naj vsi spoštujejo diakone kot Jezusa Kristusa in tudi
škofa, ki je Očetova prispodoba« (Tral 3,1); »Bodite […] pokorni škofu
kot (Božji) zapovedi in podobno pokorni tudi starešinstvu« (Tral 13,2);
»Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna Cerkev tam,
kjer je Jezus Kristus« (Smirn 8,2). Takšna predstava se je kmalu ustali-
96
– zakramenti ne posredujejo Jezusa »sami od sebe«, zaradi neke speci-
fične obljube, ki bi bila neodvisno vezana samo na njih, ampak ravno in
zgolj v moči te prve, temeljne, širše obljube, da bo Jezus med »zbrani-
mi v njegovo ime«. (To, recimo, takoj problematizira možnost »priva-
tne Gospodove večerje« – za takšno udeleženost v Jezusu sta nujno pot-
rebna vsaj dva zbrana.) Toda spet: ravno v moči te prve in širše obljube
je Jezus lahko zares, realno, otipljivo navzoč v krstni vodi ter v kruhu
in vinu, ker se oboje izvaja po njegovi besedi in ker so okrog teh vidnih
podob Jezusovi učenci prav zares zbrani »v njegovem imenu«.
Hierarhični model
Hierarhični model lahko opredelimo tako: »Cerkev se zbira okrog
opolnomočenega voditelja.« V katoliški in pravoslavni tradiciji je ta vo-
ditelj škof, ki je udeležen v apostolskem nasledstvu. V evangelijski in še
posebej karizmatični tradiciji pa je to »pastor«, ki ga posebej odlikuje-
jo Božji darovi. V prvem primeru takšen voditelj svojo avtoriteto izva-
ja iz Boga posredno (prek apostolskega nasledstva), v drugem pa nepos-
redno (prek karizem Svetega Duha); pogosta je seveda tudi kombinacija
obeh »overitev«.
V širšem smislu bi lahko rekli, da gre tukaj za visoko vrednotenje
cerkvenih služb, ki so razumljene kot pogoj cerkvenosti. Stališča, ki ka-
žejo v to smer, najdemo že zelo zgodaj: »Otrok moj, tistega, ki ti govo-
ri Božjo besedo, se spominjaj podnevi in ponoči ter ga spoštuj kakor
Gospoda, kajti Gospod je tam, kjer se oznanja (Njegovo) gospodovanje.«
(Didahe 4,1) Učiteljski vidik (oznanjevanje Božje besede) bomo obravna-
vali pozneje, tukaj se ustavimo ob predstavi, da cerkveni voditelj/služ-
bovalec v nekem smislu ponavzoči Jezusa. Nekaj pozneje to še odločneje
izrazi Ignacij Antiohijski: »Jasno je torej, da moramo na škofa gledati ka-
kor na Gospoda samega« (Efež 6,1); »Škof predseduje na Božjem mestu«
(Magn 6,1); »[…] naj vsi spoštujejo diakone kot Jezusa Kristusa in tudi
škofa, ki je Očetova prispodoba« (Tral 3,1); »Bodite […] pokorni škofu
kot (Božji) zapovedi in podobno pokorni tudi starešinstvu« (Tral 13,2);
»Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna Cerkev tam,
kjer je Jezus Kristus« (Smirn 8,2). Takšna predstava se je kmalu ustali-
96
