Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 100
razgledi, vpogledi
ki je zgodnje krščanske skupnosti učinkovito varoval pred vdorom gno-
stičnih ločin in raznih tujih naukov. Škofje tega časa so bili namreč le
nekaj generacij oddaljeni od apostolov (npr. Irenej, škof v Lyonu, je bil
učenec Polikarpa, ki je bil učenec apostola Janeza) in so torej dejansko
predstavljali čisto konkretno, osebno navezavo na apostole. Prav v tej
luči moramo brati tudi Ignacijeve za današnja ušesa pretirane izjave o
vlogi škofa – tega Ignacijevega škofa je po vsej verjetnosti postavil kdo
od apostolov osebno. Hkrati pa lahko postane jasno, da v poznejših de-
setletjih in stoletjih takšna povezava postaja vse šibkejša, saj celo dru-
žinski oče ne more zagotoviti, da bodo njegovi otroci hodili po njegovih
stopinjah (kot vidimo na mnogih mestih v Stari zavezi), kaj šele njegovi
vnuki ali prapravnuki. Tako, recimo, vidimo, da je sredi 4. stoletja ve-
liko število škofov, ki so bili vsekakor umeščeni v skladu z apostolskim
nasledstvom, sledilo arijanskemu nauku, ki je Jezusu odrekel božansko
naravo v polnem smislu besede. To kaže, da sámo nasledstvo ni zados-
tovalo, za ovržbo herezije so bili potrebni argumenti iz Svetega pisma.
Vendar je to že druga debata, v katero tukaj ne bomo vstopili. Vseeno pa
lahko v luči Mt 18,20 potrdimo tudi nasprotno: ker je Božji tempelj ne-
kaj, kar ustvarja sam Jezus, naj bi bilo samoumevno, da imajo vsi kristja-
ni določeno spoštovanje (če že ne »soglasje«) do zgodovinskih oblik in
manifestacij takšnega občestva z Jezusom; še sploh, če je pri tem mogoče
zaslediti določeno kontinuiteto v daljših časovnih obdobjih. Združenost
s Kristusom namreč presega tako geografske kot časovne meje in nas v
duhu povezuje z vsemi »živimi templji« vseh časov.
Oba obravnavana cerkvena modela, zakramentalni in hierarhični, v
katoliški in pravoslavni praksi seveda sovpadata in se dopolnjujeta: pra-
vi zakrament je samo tisti, ki ga posveti ustrezno pooblaščeni cerkve-
ni služabnik; duhovnik pa po drugi strani dobiva svojo oblast iz moči
zakramenta mašniškega posvečenja. V sodobni karizmatični tradici-
ji pa ponavadi srečujemo zgolj drugi model (brez načela apostolskega
nasledstva, vendar včasih s primerljivimi nadomestki), ki zaradi naslo-
nitve na avtoriteto duhovnih karizem lahko privede do še močnejšega
pojmovanja avtoritete cerkvenih služb in zato potencialno tudi do nji-
hovih večjih zlorab.
98
ki je zgodnje krščanske skupnosti učinkovito varoval pred vdorom gno-
stičnih ločin in raznih tujih naukov. Škofje tega časa so bili namreč le
nekaj generacij oddaljeni od apostolov (npr. Irenej, škof v Lyonu, je bil
učenec Polikarpa, ki je bil učenec apostola Janeza) in so torej dejansko
predstavljali čisto konkretno, osebno navezavo na apostole. Prav v tej
luči moramo brati tudi Ignacijeve za današnja ušesa pretirane izjave o
vlogi škofa – tega Ignacijevega škofa je po vsej verjetnosti postavil kdo
od apostolov osebno. Hkrati pa lahko postane jasno, da v poznejših de-
setletjih in stoletjih takšna povezava postaja vse šibkejša, saj celo dru-
žinski oče ne more zagotoviti, da bodo njegovi otroci hodili po njegovih
stopinjah (kot vidimo na mnogih mestih v Stari zavezi), kaj šele njegovi
vnuki ali prapravnuki. Tako, recimo, vidimo, da je sredi 4. stoletja ve-
liko število škofov, ki so bili vsekakor umeščeni v skladu z apostolskim
nasledstvom, sledilo arijanskemu nauku, ki je Jezusu odrekel božansko
naravo v polnem smislu besede. To kaže, da sámo nasledstvo ni zados-
tovalo, za ovržbo herezije so bili potrebni argumenti iz Svetega pisma.
Vendar je to že druga debata, v katero tukaj ne bomo vstopili. Vseeno pa
lahko v luči Mt 18,20 potrdimo tudi nasprotno: ker je Božji tempelj ne-
kaj, kar ustvarja sam Jezus, naj bi bilo samoumevno, da imajo vsi kristja-
ni določeno spoštovanje (če že ne »soglasje«) do zgodovinskih oblik in
manifestacij takšnega občestva z Jezusom; še sploh, če je pri tem mogoče
zaslediti določeno kontinuiteto v daljših časovnih obdobjih. Združenost
s Kristusom namreč presega tako geografske kot časovne meje in nas v
duhu povezuje z vsemi »živimi templji« vseh časov.
Oba obravnavana cerkvena modela, zakramentalni in hierarhični, v
katoliški in pravoslavni praksi seveda sovpadata in se dopolnjujeta: pra-
vi zakrament je samo tisti, ki ga posveti ustrezno pooblaščeni cerkve-
ni služabnik; duhovnik pa po drugi strani dobiva svojo oblast iz moči
zakramenta mašniškega posvečenja. V sodobni karizmatični tradici-
ji pa ponavadi srečujemo zgolj drugi model (brez načela apostolskega
nasledstva, vendar včasih s primerljivimi nadomestki), ki zaradi naslo-
nitve na avtoriteto duhovnih karizem lahko privede do še močnejšega
pojmovanja avtoritete cerkvenih služb in zato potencialno tudi do nji-
hovih večjih zlorab.
98
