Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 15
RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS
Stati in obstati 17(2021): 223-246
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)223-246
RELIGIOZNI MORALNI JEZIKI, SEKULARNOST
IN HERMENEVTIČNA NEPRAVIČNOST1
Gorazd Andrejč
Fakulteta za teologijo in religiologijo, Univerza v Groningenu (Nizozemska)
g.andrejc@rug.nl
»Zmerni pragmatizem« Jeffreyja Stouta kot filozofski pristop k javnemu moralne-
mu diskurzu v versko pluralni družbi je naletel na mešane odzive nasprotnih strani
razprave o sekularizmu. Medtem ko številni politični teologi in komunitaristi trdi-
jo, da Stout preveč popušča sekularistom, se po drugi strani nekaterim sekularistom
zdi njegov vključujoči pristop do verskih utemeljitev v javnem diskurzu preveč »te-
ološki«. Pričujoči esej ponuja ponovni pregled in nadaljnjo analizo zmernega pra-
gmatizma v luči nedavnega dela na področju epistemologije demokracije (zlasti in-
terpretacije Deweyjeve vključujoče in eksperimentalne demokracije, kot jo je poda-
la Elizabeth Anderson) ter etike diskurza, ki temelji na teoriji hermenevtične (ne)
pravičnosti Joseja Medine. Trdim, da je Stoutova normativna vizija javnega moral-
nega diskurza prepričljiva le, če določena načela, ki jih Stout bodisi potrjuje bodisi
predpostavlja – močno načelo verske svobode, demokratično načelo vključenosti in
načelo reševanja sporov diskurzivno in ne nasilno –, postavimo v njeno središče in
jih razvijemo bolj, kot jih je v svojem delu razvil sam Stout. To tudi pomeni, da prej
omenjene teorije – zlasti Medinovo teorijo hermenevtične (ne)pravičnosti – upora-
bim za vprašanje, ki ga ne obravnavajo, namreč: kako je mogoče in treba različne
verske jezike vključiti v javno moralno razpravo? Rezultat je nova in močnejša raz-
ličica zmerne pragmatistične vizije javnega moralnega diskurza ter obnovljen argu-
ment za kvalificirano sekularnost takega diskurza.
Ključne besede: pragmatizem, religija, sekularizem, verska svoboda, etika
1 Raziskavo za ta članek ter naknadno urejanje njegovega prevoda je finančno pod-
prla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) na pod-
lagi treh projektov: Medreligijski dialog – temelj za sožitje različnosti v luči migra-
cij in begunske krize (ARRS J6-9393), Radikalizacija in nasilni ekstremizem: filo-
zofski, sociološki in vzgojno-izobraževalni vidik (ARRS J7-9419) ter Ustvarjena
bitja, ljudje, roboti: teologija stvarjenja med humanizmom in posthumanizmom
(ARRS J6-1813).
223
Stati in obstati 17(2021): 223-246
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)223-246
RELIGIOZNI MORALNI JEZIKI, SEKULARNOST
IN HERMENEVTIČNA NEPRAVIČNOST1
Gorazd Andrejč
Fakulteta za teologijo in religiologijo, Univerza v Groningenu (Nizozemska)
g.andrejc@rug.nl
»Zmerni pragmatizem« Jeffreyja Stouta kot filozofski pristop k javnemu moralne-
mu diskurzu v versko pluralni družbi je naletel na mešane odzive nasprotnih strani
razprave o sekularizmu. Medtem ko številni politični teologi in komunitaristi trdi-
jo, da Stout preveč popušča sekularistom, se po drugi strani nekaterim sekularistom
zdi njegov vključujoči pristop do verskih utemeljitev v javnem diskurzu preveč »te-
ološki«. Pričujoči esej ponuja ponovni pregled in nadaljnjo analizo zmernega pra-
gmatizma v luči nedavnega dela na področju epistemologije demokracije (zlasti in-
terpretacije Deweyjeve vključujoče in eksperimentalne demokracije, kot jo je poda-
la Elizabeth Anderson) ter etike diskurza, ki temelji na teoriji hermenevtične (ne)
pravičnosti Joseja Medine. Trdim, da je Stoutova normativna vizija javnega moral-
nega diskurza prepričljiva le, če določena načela, ki jih Stout bodisi potrjuje bodisi
predpostavlja – močno načelo verske svobode, demokratično načelo vključenosti in
načelo reševanja sporov diskurzivno in ne nasilno –, postavimo v njeno središče in
jih razvijemo bolj, kot jih je v svojem delu razvil sam Stout. To tudi pomeni, da prej
omenjene teorije – zlasti Medinovo teorijo hermenevtične (ne)pravičnosti – upora-
bim za vprašanje, ki ga ne obravnavajo, namreč: kako je mogoče in treba različne
verske jezike vključiti v javno moralno razpravo? Rezultat je nova in močnejša raz-
ličica zmerne pragmatistične vizije javnega moralnega diskurza ter obnovljen argu-
ment za kvalificirano sekularnost takega diskurza.
Ključne besede: pragmatizem, religija, sekularizem, verska svoboda, etika
1 Raziskavo za ta članek ter naknadno urejanje njegovega prevoda je finančno pod-
prla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) na pod-
lagi treh projektov: Medreligijski dialog – temelj za sožitje različnosti v luči migra-
cij in begunske krize (ARRS J6-9393), Radikalizacija in nasilni ekstremizem: filo-
zofski, sociološki in vzgojno-izobraževalni vidik (ARRS J7-9419) ter Ustvarjena
bitja, ljudje, roboti: teologija stvarjenja med humanizmom in posthumanizmom
(ARRS J6-1813).
223
