Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 20
razprave, študije, papers
Pozorni moramo biti na to, da imata »sekularno« in »sekularizira-
no« tukaj, kakor tudi drugod v Stoutovih delih, posebne in dokaj ozke
pomene:
Kar naredi neko obliko diskurza sekularizirano, [po Stoutu] ni nagnje-
nost udeleženih ljudi k opuščanju verskih prepričanj ali k izogibanju tega,
da bi te rabili kot razloge. Znak sekularizacije, kot uporabljam ta termin,
je prej dejstvo, da udeleženci neke dane diskurzivne prakse niso v položaju,
da bi lahko privzeli kot samoumevno, da imajo njihovi sogovorniki iste re-
ligiozne predpostavke kot oni. V tem smislu se torej sekularizira javni dis-
kurz v modernih demokracijah. (Stout 2004, 97; poud. G. A.)
Pomen »sekularnega« je podoben »tretjemu smislu« »sekularnega«, o
katerem Charles Taylor (2007, 3) piše v A Secular Age (Sekularna doba)
in po katerem »pomik proti sekularnosti […] sestoji […] iz premika
družbe, v kateri je vera v boga neizzvana in pravzaprav neproblematič-
na, proti taki, v kateri se nanjo gleda kot na eno možnost med drugimi«.
Za Taylorja je poglavitna posledica tega, da »se je možno polno vključe-
vati v politiko, ne da bi se kdaj srečali z Bogom« (2007, 1). Kljub tej opa-
zni podobnosti je Stoutov smisel sekularnega ožji kot Taylorjev »tretji«
smisel in se ne podaja v fenomenološko analizo.
Pomembnejše pa je, da sekularizacija v Stoutovi rabi izraza »ni od-
sev zaveze sekularizmu« (Stout 2004, 93). Ne gre za zmanjšanje verskih
brezupni poskusi, da bi ustvarili versko poenoteno državo v Angliji 17. stoletja,
dosegli ravno nasprotno: začetke počasnega, a nepovratnega sprejemanja plura-
lizacije britanskega krščanstva in s tem pojava potrebe po tem, da bi našli politič-
no skupnost in jezik, ki ne bi slonela na religiozni uniformnosti. Glej tudi Legaspi
2010, 3–5 za širšo, a povezano teorijo, da je pluralizacija interpretacij Biblije v
evropskem krščanstvu prispevala k padcu politične avtoritete Biblije v več delih
Evrope, ne samo v Angliji. James Kloppenberg (2016, 179) po drugi strani trdi,
da so nekatere značilne lastnosti določenih reformacijskokrščanskih skupnosti,
kakršna so kvekerji, pomembno vplivale na zgodnje eksperimente demokratič-
ne politične kulture v ZDA, ki dokaj zavedno niso izključevali ljudi iz javnega
preudarjanja na podlagi verskih prepričanj ali identitete. Zlasti »ustanovni doku-
menti v Pensilvaniji ponazarjajo mero, do katere so bila prepričanja [Williama]
Penna kot kvekerja usklajena z načeli ljudske suverenosti, avtonomije, enakosti
in vzajemnosti«.
228
Pozorni moramo biti na to, da imata »sekularno« in »sekularizira-
no« tukaj, kakor tudi drugod v Stoutovih delih, posebne in dokaj ozke
pomene:
Kar naredi neko obliko diskurza sekularizirano, [po Stoutu] ni nagnje-
nost udeleženih ljudi k opuščanju verskih prepričanj ali k izogibanju tega,
da bi te rabili kot razloge. Znak sekularizacije, kot uporabljam ta termin,
je prej dejstvo, da udeleženci neke dane diskurzivne prakse niso v položaju,
da bi lahko privzeli kot samoumevno, da imajo njihovi sogovorniki iste re-
ligiozne predpostavke kot oni. V tem smislu se torej sekularizira javni dis-
kurz v modernih demokracijah. (Stout 2004, 97; poud. G. A.)
Pomen »sekularnega« je podoben »tretjemu smislu« »sekularnega«, o
katerem Charles Taylor (2007, 3) piše v A Secular Age (Sekularna doba)
in po katerem »pomik proti sekularnosti […] sestoji […] iz premika
družbe, v kateri je vera v boga neizzvana in pravzaprav neproblematič-
na, proti taki, v kateri se nanjo gleda kot na eno možnost med drugimi«.
Za Taylorja je poglavitna posledica tega, da »se je možno polno vključe-
vati v politiko, ne da bi se kdaj srečali z Bogom« (2007, 1). Kljub tej opa-
zni podobnosti je Stoutov smisel sekularnega ožji kot Taylorjev »tretji«
smisel in se ne podaja v fenomenološko analizo.
Pomembnejše pa je, da sekularizacija v Stoutovi rabi izraza »ni od-
sev zaveze sekularizmu« (Stout 2004, 93). Ne gre za zmanjšanje verskih
brezupni poskusi, da bi ustvarili versko poenoteno državo v Angliji 17. stoletja,
dosegli ravno nasprotno: začetke počasnega, a nepovratnega sprejemanja plura-
lizacije britanskega krščanstva in s tem pojava potrebe po tem, da bi našli politič-
no skupnost in jezik, ki ne bi slonela na religiozni uniformnosti. Glej tudi Legaspi
2010, 3–5 za širšo, a povezano teorijo, da je pluralizacija interpretacij Biblije v
evropskem krščanstvu prispevala k padcu politične avtoritete Biblije v več delih
Evrope, ne samo v Angliji. James Kloppenberg (2016, 179) po drugi strani trdi,
da so nekatere značilne lastnosti določenih reformacijskokrščanskih skupnosti,
kakršna so kvekerji, pomembno vplivale na zgodnje eksperimente demokratič-
ne politične kulture v ZDA, ki dokaj zavedno niso izključevali ljudi iz javnega
preudarjanja na podlagi verskih prepričanj ali identitete. Zlasti »ustanovni doku-
menti v Pensilvaniji ponazarjajo mero, do katere so bila prepričanja [Williama]
Penna kot kvekerja usklajena z načeli ljudske suverenosti, avtonomije, enakosti
in vzajemnosti«.
228
