Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 18
razprave, študije, papers
Stout o sekularnosti javnega moralnega diskurza
Slovnico vsakega posamičnega moralnega jezika in usklajevanje do-
volj skupnih vrednot v družbi, v kateri posamezne skupnosti uporablja-
jo različne moralne jezike, oblikujejo razni dejavniki. Po Stoutu z »mo-
ralnim jezikom« merim na sistem pojmov in logičnih razmerij, ki je
zmožen izražati moralna stališča, relevantne izkušnje, poglede, prepri-
čanja, dileme in argumente. Moralni jezik je zmeraj vpet v ravnanja in
odnose, zajema pa vse od idiosinkratičnega diskurza zelo partikular-
nih pomenov, ki jih rabi manjšina z vase zaprto subkulturo, do ohlap-
no opredeljenih in veliko širših diskurzov, ki se rabijo znotraj politične
skupnosti. V tem primeru so pomeni osrednjih besed takega jezika po-
navadi poddoločeni [angl. underdetermined, op. prev.] in podvrženi ne-
nehnemu usklajevanju med različnimi interpretacijami, tako v poteku
javnega preudarjanja ali, enostavneje, skozi različna izražanja in pripo-
vedovanja moralnih stališč, zgodb in podobnega.
Vsak moralni jezik, naj bo moderen ali nov, vključuje in gradi na
obstoječih pojmih in razlikovanjih, ki jih v veliki meri podeduje. Skozi
čas se pomeni ključnih izrazov prerazporedijo, njihove meje so znova
usklajene, nekateri izrazi so opuščeni, drugi obnovljeni, redkeje pa so
izumljeni in se »primejo« novi. Zato Stout tipični moderni moralni je-
zik zahodnih družb označuje kot brikolaž (Stout 1990, 74–77). Uporabi
wittgeinsteinovsko metaforo »starodavnega mesta«, po kateri je jezik
kot »labirint uličic in trgov, starih in novih hiš in hiš z nadgradnjami iz
različnih časov; vse to pa je obdano s številnimi novimi predmestji, kjer
so ulice ravne in pravilne, hiše pa uniformne« (Wittgenstein 2014, §18).
Tako kot tipično mesto ima tudi moralni jezik mnoge naključne zna-
čilnosti in le nekatere, ki so bile z ozirom na celoto mesta »načrtovane«
v kakšnem pomenljivem smislu. Tipični evropski moralni jezik vklju-
čuje sledi Platona, Aristotela, stoicizma, Biblije, srednjeveškega krščan-
stva in reformacije, Kanta, romanticizma, včasih Nietzscheja, pogosto
sledove tako kapitalizma kot socializma, moderne psihologije in neka-
terih drugih znanstvenih diskurzov, pogosto pa tudi nekaj pobibličnih
226
Stout o sekularnosti javnega moralnega diskurza
Slovnico vsakega posamičnega moralnega jezika in usklajevanje do-
volj skupnih vrednot v družbi, v kateri posamezne skupnosti uporablja-
jo različne moralne jezike, oblikujejo razni dejavniki. Po Stoutu z »mo-
ralnim jezikom« merim na sistem pojmov in logičnih razmerij, ki je
zmožen izražati moralna stališča, relevantne izkušnje, poglede, prepri-
čanja, dileme in argumente. Moralni jezik je zmeraj vpet v ravnanja in
odnose, zajema pa vse od idiosinkratičnega diskurza zelo partikular-
nih pomenov, ki jih rabi manjšina z vase zaprto subkulturo, do ohlap-
no opredeljenih in veliko širših diskurzov, ki se rabijo znotraj politične
skupnosti. V tem primeru so pomeni osrednjih besed takega jezika po-
navadi poddoločeni [angl. underdetermined, op. prev.] in podvrženi ne-
nehnemu usklajevanju med različnimi interpretacijami, tako v poteku
javnega preudarjanja ali, enostavneje, skozi različna izražanja in pripo-
vedovanja moralnih stališč, zgodb in podobnega.
Vsak moralni jezik, naj bo moderen ali nov, vključuje in gradi na
obstoječih pojmih in razlikovanjih, ki jih v veliki meri podeduje. Skozi
čas se pomeni ključnih izrazov prerazporedijo, njihove meje so znova
usklajene, nekateri izrazi so opuščeni, drugi obnovljeni, redkeje pa so
izumljeni in se »primejo« novi. Zato Stout tipični moderni moralni je-
zik zahodnih družb označuje kot brikolaž (Stout 1990, 74–77). Uporabi
wittgeinsteinovsko metaforo »starodavnega mesta«, po kateri je jezik
kot »labirint uličic in trgov, starih in novih hiš in hiš z nadgradnjami iz
različnih časov; vse to pa je obdano s številnimi novimi predmestji, kjer
so ulice ravne in pravilne, hiše pa uniformne« (Wittgenstein 2014, §18).
Tako kot tipično mesto ima tudi moralni jezik mnoge naključne zna-
čilnosti in le nekatere, ki so bile z ozirom na celoto mesta »načrtovane«
v kakšnem pomenljivem smislu. Tipični evropski moralni jezik vklju-
čuje sledi Platona, Aristotela, stoicizma, Biblije, srednjeveškega krščan-
stva in reformacije, Kanta, romanticizma, včasih Nietzscheja, pogosto
sledove tako kapitalizma kot socializma, moderne psihologije in neka-
terih drugih znanstvenih diskurzov, pogosto pa tudi nekaj pobibličnih
226
