Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 17
gorazd andrejč
religioznim prepričanjem ni inherentne napetosti«, in vztrajal, da naj bi
bili »neteisti boljši državljani demokratičnih družb kot teisti« (Springs
et al. 2010, 8).
Pričujoči esej izhaja iz prepričanja, da si Stoutov poskus posredovanja
med politično teologijo krščanskih komunitaristov in liberalnimi po-
dobami javnega diskurza – recimo v različicah Rortyja, Habermasa in
Rawlsa3 – zasluži ponovni pregled in dodatno analizo v luči novih raz-
iskav v epistemologiji demokracije ter pragmatistične filozofije jezika.
Skozi tak ponovni pregled bom predstavil, kar sledeč Stoutu imenujem
»zmerna pragmatistična« vizija javnega moralnega diskurza. Soočil se
bom s Stoutovim opisom, kako naj bi ta diskurz v zahodnih družbah
deloval doslej, kar je še pomembnejše, pa je, da bom navdih črpal tudi
iz nekaterih osrednjih značilnosti Stoutovega pristopa v normativnem
smislu. Predlagal pa bom, da je takšna vizija prepričljiva samo, če neka-
tera načela, ki jim Stout bodisi pritrjuje bodisi jih predpostavlja – moč-
no načelo verske svobode, demokratično načelo vključevanja in nače-
lo diskurzivnega ter nenasilnega reševanja nestrinjanj –, postavimo v
središče in jih razvijemo nekoliko dlje, kot so bila razvita v Stoutovem
lastnem delu. To bom storil s pomočjo nedavnih teoretičnih raziskav
v epistemologiji demokracije, posebej del Elizabeth Anderson (2006),
Joséja Medine (2013) in wittgeinsteinovsko-pragmatistične filozofije re-
ligioznega jezika. Vendar bom omenjeno teorijo – zlasti Medinovo te-
orijo hermenevtične (ne)pravičnosti – uporabil pri vprašanju, ki ga te-
orija ne naslavlja, namreč: kako so različni religiozni jeziki lahko in bi
morali biti vključeni v javna moralna preudarjanja? Rezultat, kot bom
trdil, je nova in močnejša različica zmerne pragmatistične vizije javne-
ga moralnega diskurza ter osvežen argument za natančneje opredelje-
no sekularnost takšnega diskurza.
3 Glej Stout 1990, 266–292; 2004, 63–91.
225
religioznim prepričanjem ni inherentne napetosti«, in vztrajal, da naj bi
bili »neteisti boljši državljani demokratičnih družb kot teisti« (Springs
et al. 2010, 8).
Pričujoči esej izhaja iz prepričanja, da si Stoutov poskus posredovanja
med politično teologijo krščanskih komunitaristov in liberalnimi po-
dobami javnega diskurza – recimo v različicah Rortyja, Habermasa in
Rawlsa3 – zasluži ponovni pregled in dodatno analizo v luči novih raz-
iskav v epistemologiji demokracije ter pragmatistične filozofije jezika.
Skozi tak ponovni pregled bom predstavil, kar sledeč Stoutu imenujem
»zmerna pragmatistična« vizija javnega moralnega diskurza. Soočil se
bom s Stoutovim opisom, kako naj bi ta diskurz v zahodnih družbah
deloval doslej, kar je še pomembnejše, pa je, da bom navdih črpal tudi
iz nekaterih osrednjih značilnosti Stoutovega pristopa v normativnem
smislu. Predlagal pa bom, da je takšna vizija prepričljiva samo, če neka-
tera načela, ki jim Stout bodisi pritrjuje bodisi jih predpostavlja – moč-
no načelo verske svobode, demokratično načelo vključevanja in nače-
lo diskurzivnega ter nenasilnega reševanja nestrinjanj –, postavimo v
središče in jih razvijemo nekoliko dlje, kot so bila razvita v Stoutovem
lastnem delu. To bom storil s pomočjo nedavnih teoretičnih raziskav
v epistemologiji demokracije, posebej del Elizabeth Anderson (2006),
Joséja Medine (2013) in wittgeinsteinovsko-pragmatistične filozofije re-
ligioznega jezika. Vendar bom omenjeno teorijo – zlasti Medinovo te-
orijo hermenevtične (ne)pravičnosti – uporabil pri vprašanju, ki ga te-
orija ne naslavlja, namreč: kako so različni religiozni jeziki lahko in bi
morali biti vključeni v javna moralna preudarjanja? Rezultat, kot bom
trdil, je nova in močnejša različica zmerne pragmatistične vizije javne-
ga moralnega diskurza ter osvežen argument za natančneje opredelje-
no sekularnost takšnega diskurza.
3 Glej Stout 1990, 266–292; 2004, 63–91.
225
