Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 19
gorazd andrejč
judovskih, poganskih (nordijskih, slovanskih ali drugih) in musliman-
skih (turških, arabskih, perzijskih in tako naprej) sledi.
Danes je javni moralni diskurz v družbah, kot so britanska, kanadska,
nemška in belgijska, ponavadi sekularen. To pomeni, da njegovih glav-
nih normativnih kategorij, kot so »javno dobro«, »antisocialno vedenje«,
»trdosrčnost«, »človekova pravica« in »sovražni govor«, ne »uokvirja te-
ološka perspektiva«, ki bi jo imeli vsi udeleženci za samoumevno (Stout
2004, 93). Četudi Stoutovega opisa, zakaj se je zahodni javni moralni dis-
kurz sekulariziral, ne smemo vzeti za celovito ali sploh uravnoteženo zgo-
dovinsko razlago, vendarle ujame ključno dinamiko, ki se ji želim tukaj
posvetiti in ima opraviti s tem, kar je v nekem pogovoru privzeto kot sa-
moumevno in kaj ni, in tem, kako skupna ozadnja prepričanja ali pred-
postavke oblikujejo pogovor. Stout piše, da se je v 17. in 18. stoletju jav-
ni moralni diskurz v delih zahodne Evrope in Severne Amerike opazno
pomaknil proti sekularizaciji, ne zato, ker bi bili ljudje množično postali
manj verni ali neverni, temveč zaradi skupka moralnih in pragmatično-
-političnih vzrokov. Po pluralizaciji denominacij krščanstva v protestant-
skih deželah, ki so preživele različne protestantsko-katoliške in notra-
njeprotestantske spore, niti »preprosti smisel Biblije« – po katerem naj bi
bila Biblija zadostno jasna, da bi lahko tolmačila samo sebe – niti cerkvene
avtoritete več niso mogli učinkovito delovati kot razsodniki, ki bi pomir-
jali moralne in politične spore. Stout sledi Christopherju Hillu, ki opisuje
Anglijo 17. stoletja: tedaj na novo odprti, četudi še omejeni prostor za raz-
lična tolmačenja Biblije v Angliji, ki je bila še vedno precej krščanska, je
pomenil, da se proti koncu stoletja pri reševanju sporov več ni bilo mogo-
če sklicevati na Biblijo kot na učinkovitega razsodnika takih sporov. Zato
je bilo treba najti nekoliko drugačen način za njihovo reševanje, način, ki
ne bi bil odvisen od Božje volje, ali pa splošno sprejeto metodo za dolo-
čanje Božje volje (Stout 1990, 79–81; 2004, 94). Te razmere so po Stoutu
olajšale ključni premik proti sekularizaciji javnega diskurza v Angliji, ki
je vplival tudi na razvoj v Severni Ameriki (in bržkone obratno), pozneje
pa posredno še precej onkraj teh meja.4
4 V svoji nedavni monografiji, Protestants: The Radicals that Made the Modern
World, Alec Ryrie (2017, 120–131) pokaže, kako so angleška državljanska vojna in
227
judovskih, poganskih (nordijskih, slovanskih ali drugih) in musliman-
skih (turških, arabskih, perzijskih in tako naprej) sledi.
Danes je javni moralni diskurz v družbah, kot so britanska, kanadska,
nemška in belgijska, ponavadi sekularen. To pomeni, da njegovih glav-
nih normativnih kategorij, kot so »javno dobro«, »antisocialno vedenje«,
»trdosrčnost«, »človekova pravica« in »sovražni govor«, ne »uokvirja te-
ološka perspektiva«, ki bi jo imeli vsi udeleženci za samoumevno (Stout
2004, 93). Četudi Stoutovega opisa, zakaj se je zahodni javni moralni dis-
kurz sekulariziral, ne smemo vzeti za celovito ali sploh uravnoteženo zgo-
dovinsko razlago, vendarle ujame ključno dinamiko, ki se ji želim tukaj
posvetiti in ima opraviti s tem, kar je v nekem pogovoru privzeto kot sa-
moumevno in kaj ni, in tem, kako skupna ozadnja prepričanja ali pred-
postavke oblikujejo pogovor. Stout piše, da se je v 17. in 18. stoletju jav-
ni moralni diskurz v delih zahodne Evrope in Severne Amerike opazno
pomaknil proti sekularizaciji, ne zato, ker bi bili ljudje množično postali
manj verni ali neverni, temveč zaradi skupka moralnih in pragmatično-
-političnih vzrokov. Po pluralizaciji denominacij krščanstva v protestant-
skih deželah, ki so preživele različne protestantsko-katoliške in notra-
njeprotestantske spore, niti »preprosti smisel Biblije« – po katerem naj bi
bila Biblija zadostno jasna, da bi lahko tolmačila samo sebe – niti cerkvene
avtoritete več niso mogli učinkovito delovati kot razsodniki, ki bi pomir-
jali moralne in politične spore. Stout sledi Christopherju Hillu, ki opisuje
Anglijo 17. stoletja: tedaj na novo odprti, četudi še omejeni prostor za raz-
lična tolmačenja Biblije v Angliji, ki je bila še vedno precej krščanska, je
pomenil, da se proti koncu stoletja pri reševanju sporov več ni bilo mogo-
če sklicevati na Biblijo kot na učinkovitega razsodnika takih sporov. Zato
je bilo treba najti nekoliko drugačen način za njihovo reševanje, način, ki
ne bi bil odvisen od Božje volje, ali pa splošno sprejeto metodo za dolo-
čanje Božje volje (Stout 1990, 79–81; 2004, 94). Te razmere so po Stoutu
olajšale ključni premik proti sekularizaciji javnega diskurza v Angliji, ki
je vplival tudi na razvoj v Severni Ameriki (in bržkone obratno), pozneje
pa posredno še precej onkraj teh meja.4
4 V svoji nedavni monografiji, Protestants: The Radicals that Made the Modern
World, Alec Ryrie (2017, 120–131) pokaže, kako so angleška državljanska vojna in
227
