Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 151
vekoslav grmič
s svojimi pogledi predvsem pobude za vedno nova razmišljanja in pog-
lobitve teološke misli. A zaradi tega njegov pomen ni nič manjši.
Seveda ne smemo misliti, da je Luthrova teološka misel vzniknila na-
enkrat, neodvisno od tistih, ki so ji s svojimi pogledi pripravljali pot, in
od razmer, ki so določale splošno miselnost tistega časa. Tudi Luthra je
mogoče razumeti samo v tesni povezavi s tedanjimi razmerami, in sicer
ne samo v Cerkvi, temveč v svetu sploh. Martin Luther je odgovarjal na
znamenja časa, na razmere in njihove zahteve. Srednjeveška miselnost
je postala ovira za razvojno pot človeštva v novi vek, zato je čas narav-
nost izzival k novim pogledom. V Luthru se je na izreden način doga-
jalo vse tisto, kar se je dogajalo zunaj njega, v njem je to na poseben na-
čin odmevalo in tako usmerjalo njegovega duha. Samo tako je mogoče
razumeti, zakaj je Luthrovo delo imelo uspeh, kakršnega njegovi pred-
hodniki niso imeli, čeprav so si še v nekem pogledu bolj prizadevali, da
bi uspeli. Razmere so bile ugodne, čas je dozorel.
A kljub temu si je Luthrova misel s težavo utirala pot, kljub temu je
Luther nastopal kot prerok in doživljal usodo preroka, se pravi, da je imel
opraviti s hudimi nasprotovanji in je moral premagati nešteto ovir, ki
so hotele za vsako ceno onemogočiti njegova prizadevanja. Potrebna je
bila izredna volja, potreben je bil tudi izreden talent. In vse to je Luther
bil. Razen tega je reformator imel še globoko religiozno zavest o svojem
poslanstvu. Joseph Lortz (1982, 363) pravi:
O enem si morajo vsi opisi Luthra na katerikoli strani biti edini, da je
namreč bil pred vsem drugim, kar ga je odlikovalo, religiozen človek.
Luther ni izdelal nekega teološkega sistema, ki bi obsegal vsa po-
membna teološka vprašanja in jih v logičnem zaporedju obravnaval.
Luther je sicer bil tudi profesor teologije, vendar so njegova teoretič-
na spoznanja bila vedno usmerjena v prakso in so bila tesno poveza-
na z osebnim verskim izkustvom, kar jim je dajalo pečat življenjskosti
in izredno prepričljivost. Z nekaterimi središčnimi mislimi pa je kljub
temu jasno nakazal smer svojega razmišljanja in svoje izsledke tudi glede
vprašanj, ki jih sploh ni posebej načenjal. Mislim, da je prav v tem teo-
loškem obnebju, ki ga je s svojimi mislimi orisal, veličina njegove teolo-
359
s svojimi pogledi predvsem pobude za vedno nova razmišljanja in pog-
lobitve teološke misli. A zaradi tega njegov pomen ni nič manjši.
Seveda ne smemo misliti, da je Luthrova teološka misel vzniknila na-
enkrat, neodvisno od tistih, ki so ji s svojimi pogledi pripravljali pot, in
od razmer, ki so določale splošno miselnost tistega časa. Tudi Luthra je
mogoče razumeti samo v tesni povezavi s tedanjimi razmerami, in sicer
ne samo v Cerkvi, temveč v svetu sploh. Martin Luther je odgovarjal na
znamenja časa, na razmere in njihove zahteve. Srednjeveška miselnost
je postala ovira za razvojno pot človeštva v novi vek, zato je čas narav-
nost izzival k novim pogledom. V Luthru se je na izreden način doga-
jalo vse tisto, kar se je dogajalo zunaj njega, v njem je to na poseben na-
čin odmevalo in tako usmerjalo njegovega duha. Samo tako je mogoče
razumeti, zakaj je Luthrovo delo imelo uspeh, kakršnega njegovi pred-
hodniki niso imeli, čeprav so si še v nekem pogledu bolj prizadevali, da
bi uspeli. Razmere so bile ugodne, čas je dozorel.
A kljub temu si je Luthrova misel s težavo utirala pot, kljub temu je
Luther nastopal kot prerok in doživljal usodo preroka, se pravi, da je imel
opraviti s hudimi nasprotovanji in je moral premagati nešteto ovir, ki
so hotele za vsako ceno onemogočiti njegova prizadevanja. Potrebna je
bila izredna volja, potreben je bil tudi izreden talent. In vse to je Luther
bil. Razen tega je reformator imel še globoko religiozno zavest o svojem
poslanstvu. Joseph Lortz (1982, 363) pravi:
O enem si morajo vsi opisi Luthra na katerikoli strani biti edini, da je
namreč bil pred vsem drugim, kar ga je odlikovalo, religiozen človek.
Luther ni izdelal nekega teološkega sistema, ki bi obsegal vsa po-
membna teološka vprašanja in jih v logičnem zaporedju obravnaval.
Luther je sicer bil tudi profesor teologije, vendar so njegova teoretič-
na spoznanja bila vedno usmerjena v prakso in so bila tesno poveza-
na z osebnim verskim izkustvom, kar jim je dajalo pečat življenjskosti
in izredno prepričljivost. Z nekaterimi središčnimi mislimi pa je kljub
temu jasno nakazal smer svojega razmišljanja in svoje izsledke tudi glede
vprašanj, ki jih sploh ni posebej načenjal. Mislim, da je prav v tem teo-
loškem obnebju, ki ga je s svojimi mislimi orisal, veličina njegove teolo-
359
