Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 156
bilo je povedano
Čeprav je Luther v svoji teologiji še tako soteriološko mislil in postav-
ljal v središče opravičenje človeka samo zaradi vere v Božjo oprostitev, se
resničnost in resnost Božje sodbe nista izgubili, temveč ju je treba vedno
znova v veri in zaupanju v Kristusa, milostnega Boga, premagati. […] Bož-
ja jeza ni nikakršna domišljija, temveč je v življenju in zgodovini delujoča
moč, pred katero je treba bežati k ljubezni, kakršna se je razodela v Jezusu
Kristusu. (Lohse 1982, 177)
Človek, tako bi smeli reči, mora pred Bogom vedno znova iskati
zavetje pri Bogu, pred Bogom se zateči k Bogu. V prvem primeru
mislimo na Boga postave, v drugem pa na Boga usmiljenja, evangelija.
Tako je Luther našel tisto odrešujočo Arhimedovo točko svojega te-
ološkega razmišljanja, s pomočjo katere je premagal na videz nepremo-
stljive težave in hkrati postavil pod vprašaj nekatera spoznanja takrat
splošno razširjene teološke misli. Zato tudi ni čudno, da je vprašanje
opravičenja ostalo za Luthra vedno osrednje vprašanje in da je odgovor
na to vprašanje, namreč opravičenje po milosti iz vere, dobil naziv »ar-
ticulus stantis et cadentis ecclesiae« (Pesch 1982, 43).
Dialektika Luthrove teološke misli
V Luthrovi teološki misli najdemo vedno znova trditve, ki si na prvi
pogled nasprotujejo. To so paradoksi, ki v resnici pokažejo, da gre za
spoznanja, izkustva, kakršna so značilna za Sveto pismo. Verska izku-
stva je namreč težko izraziti z besedami in jih osvetliti le s pojmi, ki ima-
jo isti pomen, osvetliti samo z enega vidika. Lahko bi tudi rekli, da ima-
jo izrazi, s katerimi skušamo povedati vsebino verskega izkustva, vedno
presežen pomen, se pravi, da vsebujejo večkrat celo nekaj, kar nam more
povedati pojem z nasprotnim pomenom. Gre pač za skrivnosti, ki pre-
segajo človeški razum in njegovo zmožnost izražanja.
V prejšnjem poglavju smo že lahko zasledili paradoksne trditve v
Luthrovem razmišljanju, ko združuje dve različni podobi Boga – podo-
bo Boga postave in podobo Boga evangelija –, zato pa tudi Božjo jezo in
pravičnost z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem. Prav tako govori o stra-
hu, ki človeka navdaja v odnosu do Boga, hkrati pa o zaupanju in ljubez-
364
Čeprav je Luther v svoji teologiji še tako soteriološko mislil in postav-
ljal v središče opravičenje človeka samo zaradi vere v Božjo oprostitev, se
resničnost in resnost Božje sodbe nista izgubili, temveč ju je treba vedno
znova v veri in zaupanju v Kristusa, milostnega Boga, premagati. […] Bož-
ja jeza ni nikakršna domišljija, temveč je v življenju in zgodovini delujoča
moč, pred katero je treba bežati k ljubezni, kakršna se je razodela v Jezusu
Kristusu. (Lohse 1982, 177)
Človek, tako bi smeli reči, mora pred Bogom vedno znova iskati
zavetje pri Bogu, pred Bogom se zateči k Bogu. V prvem primeru
mislimo na Boga postave, v drugem pa na Boga usmiljenja, evangelija.
Tako je Luther našel tisto odrešujočo Arhimedovo točko svojega te-
ološkega razmišljanja, s pomočjo katere je premagal na videz nepremo-
stljive težave in hkrati postavil pod vprašaj nekatera spoznanja takrat
splošno razširjene teološke misli. Zato tudi ni čudno, da je vprašanje
opravičenja ostalo za Luthra vedno osrednje vprašanje in da je odgovor
na to vprašanje, namreč opravičenje po milosti iz vere, dobil naziv »ar-
ticulus stantis et cadentis ecclesiae« (Pesch 1982, 43).
Dialektika Luthrove teološke misli
V Luthrovi teološki misli najdemo vedno znova trditve, ki si na prvi
pogled nasprotujejo. To so paradoksi, ki v resnici pokažejo, da gre za
spoznanja, izkustva, kakršna so značilna za Sveto pismo. Verska izku-
stva je namreč težko izraziti z besedami in jih osvetliti le s pojmi, ki ima-
jo isti pomen, osvetliti samo z enega vidika. Lahko bi tudi rekli, da ima-
jo izrazi, s katerimi skušamo povedati vsebino verskega izkustva, vedno
presežen pomen, se pravi, da vsebujejo večkrat celo nekaj, kar nam more
povedati pojem z nasprotnim pomenom. Gre pač za skrivnosti, ki pre-
segajo človeški razum in njegovo zmožnost izražanja.
V prejšnjem poglavju smo že lahko zasledili paradoksne trditve v
Luthrovem razmišljanju, ko združuje dve različni podobi Boga – podo-
bo Boga postave in podobo Boga evangelija –, zato pa tudi Božjo jezo in
pravičnost z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem. Prav tako govori o stra-
hu, ki človeka navdaja v odnosu do Boga, hkrati pa o zaupanju in ljubez-
364
