Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 155
vekoslav grmič
vsem zato, ker je njegova narava po grehu (izvirnem grehu) pokvarje-
na, sebična, namesto da bi bila usmerjena k ljubezni. Človek je tako po
svoji naravi Božji nasprotnik in zato je napetost med Bogom in vsem,
kar je grešno, hkrati napetost med Bogom in človekom.
Pravični Bog ne more drugače, kakor da obsoja človeka, ki je grešnik
in njegov nasprotnik. Vendar, kakor smo že rekli, se je Bog v Kristusu ra-
zodel kot usmiljeni Bog, ki pa je seveda kljub temu tudi pravičen. Kako
je potem mogoče najti izhod iz okolja Božje jeze in obsodbe? Samo tako,
da človek prizna svojo grešnost in soglaša z Božjo sodbo. To je prvo, kar
je potrebno, kar lahko grešnika reši, kakor zagotavlja Božja beseda v
evangeliju. Drugo, kar je potrebno, pa je vera v Jezusa Kristusa in zau-
panje v njegovo odrešilno delo, vera in zaupanje, da bo Bog zaradi Jezusa
Kristusa človeku naklonil svoje usmiljenje, da mu ne bo prišteval gre-
ha, temveč Kristusovo zadoščenje, Kristusovo pravičnost, Kristusovo
milost.
Božja pravičnost se tudi po nauku sv. Pavla razodeva kot pravičnost,
ki človeka rešuje, če le veruje in zaupa v Božje usmiljenje. Bog sam člo-
veka sodi in se ga hkrati usmili, Božja sodba se javlja kot Božja ljubezen
in Božje usmiljenje. Človekova nemoč se zaradi Božje milosti rešuje v
Božji moči. Strah se spreminja v zaupanje in ljubezen.
Človek sam si ne more pomagati, ker je pač grešnik. Pomaga mu lahko
samo Bog, ki se ga usmili zaradi Jezusa Kristusa. Takšno je evangeljsko
oznanilo, odrešujoče, veselo oznanilo.
Ob razmišljanju o Bogu »za nas« in »človeku pred Bogom« je Luther
na podlagi Svetega pisma našel odgovor na eksistencialno in eksistenciel-
no pomembno vprašanje, ki ga je tako vznemirjalo, da se ni mogel umi-
riti, dokler ni prišel do spoznanja, da kljub vsemu, kljub grešnosti, ki jo
je čutil v sebi, lahko zaupa v Boga. Ne smemo pa misliti, da je v skladu z
Luthrovimi pogledi mogoče na tak način priti do popolnega miru. Mir
je v tem pogledu sad nenehnega nemirnega iskanja ali boja za zaupanje
v Boga ob misli na Božjo pravičnost, ki se sicer javlja v Božjem usmilje-
nju zaradi Jezusa Kristusa, ki pa je kljub temu pravičnost, kakor je človek
grešnik kljub temu, da se ga Bog usmili, da mu prišteva pravičnost Jezusa
Kristusa. Vera, kakor jo je oznanjal Luther, je tedaj nekaj hudo resnega.
363
vsem zato, ker je njegova narava po grehu (izvirnem grehu) pokvarje-
na, sebična, namesto da bi bila usmerjena k ljubezni. Človek je tako po
svoji naravi Božji nasprotnik in zato je napetost med Bogom in vsem,
kar je grešno, hkrati napetost med Bogom in človekom.
Pravični Bog ne more drugače, kakor da obsoja človeka, ki je grešnik
in njegov nasprotnik. Vendar, kakor smo že rekli, se je Bog v Kristusu ra-
zodel kot usmiljeni Bog, ki pa je seveda kljub temu tudi pravičen. Kako
je potem mogoče najti izhod iz okolja Božje jeze in obsodbe? Samo tako,
da človek prizna svojo grešnost in soglaša z Božjo sodbo. To je prvo, kar
je potrebno, kar lahko grešnika reši, kakor zagotavlja Božja beseda v
evangeliju. Drugo, kar je potrebno, pa je vera v Jezusa Kristusa in zau-
panje v njegovo odrešilno delo, vera in zaupanje, da bo Bog zaradi Jezusa
Kristusa človeku naklonil svoje usmiljenje, da mu ne bo prišteval gre-
ha, temveč Kristusovo zadoščenje, Kristusovo pravičnost, Kristusovo
milost.
Božja pravičnost se tudi po nauku sv. Pavla razodeva kot pravičnost,
ki človeka rešuje, če le veruje in zaupa v Božje usmiljenje. Bog sam člo-
veka sodi in se ga hkrati usmili, Božja sodba se javlja kot Božja ljubezen
in Božje usmiljenje. Človekova nemoč se zaradi Božje milosti rešuje v
Božji moči. Strah se spreminja v zaupanje in ljubezen.
Človek sam si ne more pomagati, ker je pač grešnik. Pomaga mu lahko
samo Bog, ki se ga usmili zaradi Jezusa Kristusa. Takšno je evangeljsko
oznanilo, odrešujoče, veselo oznanilo.
Ob razmišljanju o Bogu »za nas« in »človeku pred Bogom« je Luther
na podlagi Svetega pisma našel odgovor na eksistencialno in eksistenciel-
no pomembno vprašanje, ki ga je tako vznemirjalo, da se ni mogel umi-
riti, dokler ni prišel do spoznanja, da kljub vsemu, kljub grešnosti, ki jo
je čutil v sebi, lahko zaupa v Boga. Ne smemo pa misliti, da je v skladu z
Luthrovimi pogledi mogoče na tak način priti do popolnega miru. Mir
je v tem pogledu sad nenehnega nemirnega iskanja ali boja za zaupanje
v Boga ob misli na Božjo pravičnost, ki se sicer javlja v Božjem usmilje-
nju zaradi Jezusa Kristusa, ki pa je kljub temu pravičnost, kakor je človek
grešnik kljub temu, da se ga Bog usmili, da mu prišteva pravičnost Jezusa
Kristusa. Vera, kakor jo je oznanjal Luther, je tedaj nekaj hudo resnega.
363
