Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 152
bilo je povedano
gije. Njena veličina je, tako bi lahko rekli, v žarišču, iz katerega je mo-
goče zaslutiti vse tisto, česar ni naravnost povedal, a je nujno povezano
s tem žariščem njegovega teološkega razmišljanja.
Luthrov teološki obraz
Walter von Loewenich imenuje Luthra pridigarja in dušnega pas-
tirja, profesorja in »cerkvenega očeta« (1982, 336). Zavedal se je svoje-
ga poslanstva, zato je to poslanstvo tudi zavzeto izvrševal, posebno še
z oznanjevanjem.
Tako po obsegu kakor po vsebini so bile Luthrove pridige nekaj, v
kar je položil vse svoje sile. Ohranjenih je več kakor dva tisoč njegovih
pridig. V njih je razlagal predvsem svetopisemske odlomke. Vendar to
niso bile homilije v ožjem pomenu, ker se je pogosto omejil v svoji raz-
lagi le na nekatere besede ali vrstice iz celotnega bibličnega odlomka.
Znova in znova se je ustavljal ob vprašanju Kristusa in vere. Hotel je pač
čim nazorneje iz Svetega pisma izvajati in dokazati svoje nazore, ki so
izhajali tudi iz osebnega izkustva. Govoril je ljudem »od duše do duše«.
Posebno pozornost je Luther posvečal duhovni tolažbi. V svojih pri-
digah je znal na izreden način tolažiti in vlivati ljudem upanje. Bolniki
in tisti, ki so trpeli zaradi dvomov in skušnjav, so bili vedno deležni
njegove dušnopastirske skrbi in ljubezni. Hotel jim je po svojih močeh
res pomagati. V ta namen je znal prepričljivo uporabljati Sveto pismo –
Božjo besedo in tolažbo.
Svoje teološke poglede je dosledno izvajal iz Svetega pisma in zato se
je kot teolog ukvarjal predvsem s preučevanjem Svetega pisma. O cerkve-
nih zborih je jasno izjavil (Luther v Loewenich 1982, 352):
Koncil nima nobene pravice, da bi določal nove člene vere, temveč
mora samo staro vero braniti pred krivo vero.
Ni imel namena ustanavljati novo Cerkev, temveč je hotel ohraniti
kontinuiteto z resnično, pravo, staro Cerkvijo. In prav zaradi tega je tako
močno poudarjal pomen Svetega pisma in njegov primat v odnosu do
Cerkve. Po njegovem mnenju evangelija ne sprejemamo kot Božjo be-
360
gije. Njena veličina je, tako bi lahko rekli, v žarišču, iz katerega je mo-
goče zaslutiti vse tisto, česar ni naravnost povedal, a je nujno povezano
s tem žariščem njegovega teološkega razmišljanja.
Luthrov teološki obraz
Walter von Loewenich imenuje Luthra pridigarja in dušnega pas-
tirja, profesorja in »cerkvenega očeta« (1982, 336). Zavedal se je svoje-
ga poslanstva, zato je to poslanstvo tudi zavzeto izvrševal, posebno še
z oznanjevanjem.
Tako po obsegu kakor po vsebini so bile Luthrove pridige nekaj, v
kar je položil vse svoje sile. Ohranjenih je več kakor dva tisoč njegovih
pridig. V njih je razlagal predvsem svetopisemske odlomke. Vendar to
niso bile homilije v ožjem pomenu, ker se je pogosto omejil v svoji raz-
lagi le na nekatere besede ali vrstice iz celotnega bibličnega odlomka.
Znova in znova se je ustavljal ob vprašanju Kristusa in vere. Hotel je pač
čim nazorneje iz Svetega pisma izvajati in dokazati svoje nazore, ki so
izhajali tudi iz osebnega izkustva. Govoril je ljudem »od duše do duše«.
Posebno pozornost je Luther posvečal duhovni tolažbi. V svojih pri-
digah je znal na izreden način tolažiti in vlivati ljudem upanje. Bolniki
in tisti, ki so trpeli zaradi dvomov in skušnjav, so bili vedno deležni
njegove dušnopastirske skrbi in ljubezni. Hotel jim je po svojih močeh
res pomagati. V ta namen je znal prepričljivo uporabljati Sveto pismo –
Božjo besedo in tolažbo.
Svoje teološke poglede je dosledno izvajal iz Svetega pisma in zato se
je kot teolog ukvarjal predvsem s preučevanjem Svetega pisma. O cerkve-
nih zborih je jasno izjavil (Luther v Loewenich 1982, 352):
Koncil nima nobene pravice, da bi določal nove člene vere, temveč
mora samo staro vero braniti pred krivo vero.
Ni imel namena ustanavljati novo Cerkev, temveč je hotel ohraniti
kontinuiteto z resnično, pravo, staro Cerkvijo. In prav zaradi tega je tako
močno poudarjal pomen Svetega pisma in njegov primat v odnosu do
Cerkve. Po njegovem mnenju evangelija ne sprejemamo kot Božjo be-
360
