Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 153
vekoslav grmič
sedo zato, ker Cerkev tako uči, temveč zato, ker čutimo, da je Božja be-
seda. (po Loewenich 1982, 354)
Luther je s svojim delovanjem postal nekakšen »cerkveni oče«.
Njegovi nasprotniki so ga imenovali zaničljivo »protipapeža«, čeprav
kaj takšnega ni želel nikdar biti. Res pa je, da je njegova avtoriteta bila
izredna zaradi njegove verske genialnosti, genialnosti na verskem po-
dročju, v verskih pogledih in zamislih. In tako je postal nehote avtori-
teta v teoloških in cerkvenih vprašanjih, se pravi, da je postal »cerkveni
oče reformacije«. (Loewenich 1982, 357) Ob 400-letnici njegovega rojstva
je Adolf von Harnack dejal (v Fridell 1982, 275):
Pot k cilju nam je po dolgi noči pokazal mož, ki si o njem smemo drzni-
ti reči: bil je reformacija.
A kljub temu je bil Luther na zunaj le profesor in »mestni župnik«.
Imel je tedaj veliko moralno avtoriteto med verniki. Šlo je za prepričlji-
vost, s katero je med ljudmi nastopal, za izredno moč njegovega duha, ki
jo je izžareval. Bil je, kratko povedano, nenavadna religiozna osebnost.
Samo tako je mogoče razložiti, kar se je zgodilo, ne da bi sam to tudi
hotel, da si je namreč pridobil ugled med svojimi somišljeniki, kakršne-
ga ni imel nihče drug.
Bil je zakoreninjen v starem, zato je bil sposoben prinesti tisto novo,
kar je bilo najpotrebnejše. Sam je živo čutil, kako je bilo to novo potrebno.
Kdor hoče postati Pavel, je moral prej biti Savel, da, v temelju mora os-
tati vse svoje življenje del Savla. Samo iz tega nenehnega boja zoper sa-
mega sebe in svojo preteklost je mogoče črpati moč v boju za prihodnost.
(Luther v Fridell 1982, 276)
In takšen je bil Luther, zato tudi v marsičem ni napravil koraka, ki bi
ga v skladu z miselnostjo prihajajočega časa pričakovali, temveč je os-
tal kot Mojzes v puščavi in drugim pokazal pot v »obljubljeno deželo.«
Ostal je nekako na prehodu iz starega v novo, vendar je tako odločno po-
kazal na novo, da ni bilo nobenega dvoma, v katero smer naj gredo tis-
ti, ki so prihajali za njim in so se oplajali z njegovim duhom. Moderna
misel pa se je pri Luthru uveljavila predvsem v treh smereh: v smeri in-
361
sedo zato, ker Cerkev tako uči, temveč zato, ker čutimo, da je Božja be-
seda. (po Loewenich 1982, 354)
Luther je s svojim delovanjem postal nekakšen »cerkveni oče«.
Njegovi nasprotniki so ga imenovali zaničljivo »protipapeža«, čeprav
kaj takšnega ni želel nikdar biti. Res pa je, da je njegova avtoriteta bila
izredna zaradi njegove verske genialnosti, genialnosti na verskem po-
dročju, v verskih pogledih in zamislih. In tako je postal nehote avtori-
teta v teoloških in cerkvenih vprašanjih, se pravi, da je postal »cerkveni
oče reformacije«. (Loewenich 1982, 357) Ob 400-letnici njegovega rojstva
je Adolf von Harnack dejal (v Fridell 1982, 275):
Pot k cilju nam je po dolgi noči pokazal mož, ki si o njem smemo drzni-
ti reči: bil je reformacija.
A kljub temu je bil Luther na zunaj le profesor in »mestni župnik«.
Imel je tedaj veliko moralno avtoriteto med verniki. Šlo je za prepričlji-
vost, s katero je med ljudmi nastopal, za izredno moč njegovega duha, ki
jo je izžareval. Bil je, kratko povedano, nenavadna religiozna osebnost.
Samo tako je mogoče razložiti, kar se je zgodilo, ne da bi sam to tudi
hotel, da si je namreč pridobil ugled med svojimi somišljeniki, kakršne-
ga ni imel nihče drug.
Bil je zakoreninjen v starem, zato je bil sposoben prinesti tisto novo,
kar je bilo najpotrebnejše. Sam je živo čutil, kako je bilo to novo potrebno.
Kdor hoče postati Pavel, je moral prej biti Savel, da, v temelju mora os-
tati vse svoje življenje del Savla. Samo iz tega nenehnega boja zoper sa-
mega sebe in svojo preteklost je mogoče črpati moč v boju za prihodnost.
(Luther v Fridell 1982, 276)
In takšen je bil Luther, zato tudi v marsičem ni napravil koraka, ki bi
ga v skladu z miselnostjo prihajajočega časa pričakovali, temveč je os-
tal kot Mojzes v puščavi in drugim pokazal pot v »obljubljeno deželo.«
Ostal je nekako na prehodu iz starega v novo, vendar je tako odločno po-
kazal na novo, da ni bilo nobenega dvoma, v katero smer naj gredo tis-
ti, ki so prihajali za njim in so se oplajali z njegovim duhom. Moderna
misel pa se je pri Luthru uveljavila predvsem v treh smereh: v smeri in-
361
