Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 21
gorazd andrejč
prepričanj med prebivalstvom, niti za antireligiozni ideološki vpliv »se-
kularnih elit«, niti za razpustitev »državne Cerkve«. Ko se je sekulari-
zacija javnega moralnega diskurza v Stoutovem smislu odvila, so vse te
reči morda postale verjetnejše oziroma sploh mogoče. A na nobenega
od teh razvojev ne smemo gledati kot na enakega sekularizaciji javne-
ga diskurza ali kot na njeno nujno posledico – kaj šele gotov vzrok. Pri
pojasnitvi svoje minimalistične predstave »sekularnega« Stout (1990,
79) uporabi pojem Davida Lewisa »kinematika predpostavke«: dejstvo,
da se predpostavke moralnega diskurza, ki jih vsi sogovorniki nava-
dno privzamemo kot samoumevne, lahko spremenijo. Ko velika veči-
na tistih, ki so se udeleževali pomembnih etično-političnih razprav
in pogajanj v posamičnem kontekstu, določene vrste tradicionalno-
krščanske množice verskih zavez več ni mogla jemati kot samoumev-
nih, se je začel postopek sekularizacije javnega moralnega diskurza v
tistem kontekstu.5
Moramo pa pripomniti, da glavni poudarek Stoutove teorije sekula-
rizacije ni zgodovinski, temveč gre za nekakšen presek med filozofijo je-
zika, etiko, politično filozofijo in epistemologijo. V naslednjem razdelku
bomo od zgodovinskoopisne skice, ki smo jo očrtali v tem razdelku, na-
daljevali z normativno perspektivo, ki jo izpeljujem iz Stoutovega dela.
Vodilo me bo vprašanje: zakaj naj bi bilo to, da naj bo javni moralni di-
skurz sekularen v Stoutovem smislu, dobra zamisel? Vprašanje je danes
relevantno z novih vidikov – spričo vedno večje raznolikosti verskih in/
ali metafizičnih zavez njunih prebivalcev v primerjavi s položajem v 17.
stoletju seveda tudi za Evropo in Združene države Amerike.
5 Po mojem branju (tukaj nimam prostora, da bi ga argumentiral) je ta prikaz se-
kularizacije zahodnega javnega moralnega diskurza večinoma združljiv s tistimi
opisi sekularizacije, ki poudarjajo krčanski izvor osnovnih pojmovnih kategorij,
npr. genealogija »sekularnega« Charlesa Taylorja v The Secular Age (2007) ali celo
opis pojava zahodnega liberalizma Larryja Siedentopa v Inventing the Individual
(2015). Ni pa združljiv z radikalno negativnimi, protirazsvetljenskimi interpreta-
cijami iste zgodovine, kakršna je interpretacija Johna Milbanka (2006). Nadalje ne
vidim protislovja med normativnim vidikom zmerne pragmatistične vizije javne-
ga moralnega diskurza, orisane v tem članku, in zgodovinsko trditvijo, da je kr-
ščanstvo imelo odločilen (a ne izključen) vpliv na slovnico večine evropskih in
»zahodnih« moralnih pojmov, vključno s samim pojmom »sekularnega«.
229
prepričanj med prebivalstvom, niti za antireligiozni ideološki vpliv »se-
kularnih elit«, niti za razpustitev »državne Cerkve«. Ko se je sekulari-
zacija javnega moralnega diskurza v Stoutovem smislu odvila, so vse te
reči morda postale verjetnejše oziroma sploh mogoče. A na nobenega
od teh razvojev ne smemo gledati kot na enakega sekularizaciji javne-
ga diskurza ali kot na njeno nujno posledico – kaj šele gotov vzrok. Pri
pojasnitvi svoje minimalistične predstave »sekularnega« Stout (1990,
79) uporabi pojem Davida Lewisa »kinematika predpostavke«: dejstvo,
da se predpostavke moralnega diskurza, ki jih vsi sogovorniki nava-
dno privzamemo kot samoumevne, lahko spremenijo. Ko velika veči-
na tistih, ki so se udeleževali pomembnih etično-političnih razprav
in pogajanj v posamičnem kontekstu, določene vrste tradicionalno-
krščanske množice verskih zavez več ni mogla jemati kot samoumev-
nih, se je začel postopek sekularizacije javnega moralnega diskurza v
tistem kontekstu.5
Moramo pa pripomniti, da glavni poudarek Stoutove teorije sekula-
rizacije ni zgodovinski, temveč gre za nekakšen presek med filozofijo je-
zika, etiko, politično filozofijo in epistemologijo. V naslednjem razdelku
bomo od zgodovinskoopisne skice, ki smo jo očrtali v tem razdelku, na-
daljevali z normativno perspektivo, ki jo izpeljujem iz Stoutovega dela.
Vodilo me bo vprašanje: zakaj naj bi bilo to, da naj bo javni moralni di-
skurz sekularen v Stoutovem smislu, dobra zamisel? Vprašanje je danes
relevantno z novih vidikov – spričo vedno večje raznolikosti verskih in/
ali metafizičnih zavez njunih prebivalcev v primerjavi s položajem v 17.
stoletju seveda tudi za Evropo in Združene države Amerike.
5 Po mojem branju (tukaj nimam prostora, da bi ga argumentiral) je ta prikaz se-
kularizacije zahodnega javnega moralnega diskurza večinoma združljiv s tistimi
opisi sekularizacije, ki poudarjajo krčanski izvor osnovnih pojmovnih kategorij,
npr. genealogija »sekularnega« Charlesa Taylorja v The Secular Age (2007) ali celo
opis pojava zahodnega liberalizma Larryja Siedentopa v Inventing the Individual
(2015). Ni pa združljiv z radikalno negativnimi, protirazsvetljenskimi interpreta-
cijami iste zgodovine, kakršna je interpretacija Johna Milbanka (2006). Nadalje ne
vidim protislovja med normativnim vidikom zmerne pragmatistične vizije javne-
ga moralnega diskurza, orisane v tem članku, in zgodovinsko trditvijo, da je kr-
ščanstvo imelo odločilen (a ne izključen) vpliv na slovnico večine evropskih in
»zahodnih« moralnih pojmov, vključno s samim pojmom »sekularnega«.
229
