Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 22
razprave, študije, papers
Tri načela »zmerne pragmatistične vizije«
Zmerni pragmatistični pristop k sekularnosti javnega moralnega di-
skurza sloni na treh ključnih načelih.
Močno načelo verske svobode
To načelo ni intrinzičen del zaveze kakršni koli sekularnosti javnega
moralnega diskurza. Pomislimo na vplivne filozofske drže in dejanske
politične sporazume, v katerih vzdrževanje sekularnosti javnega moral-
nega diskurza ni omogočalo verske svobode (ali pa jo je). Komunistične
oblasti, recimo v bivši Sovjetski zvezi ali na Kitajskem, so vzdrževale
izrazito sekularen javni moralni diskurz, ne da bi zagotavljale pristno
versko svobodo svojih državljanov. Stout gre še dlje in trdi, da tudi po-
litična filozofija, kakršna je rawlsovski liberalizem, ki je vplival na za-
hodne demokracije, ne utrjuje močnega – ali dovolj močnega – načela
verske svobode. Po Rawlsovem pojmovanju »javnega razuma« nobeno
javno upravičenje moralnih in političnih prepričanj državljanov ne bi
smelo stati na »komprehenzivni doktrini«, najsi bo religiozna ali seku-
larna. Ni pa težko ugotoviti, da mora biti rawslovski javni razum seku-
laren v pomembnem smislu, četudi mu Rawls (2005, 447) ne pravi tako.
Zanj so verniki, ki svoja prepričanja v javnem moralnem diskurzu upra-
vičujejo z religioznimi premisami, »nerazumni« (prim. Stout 2004, 67).
Stoutov »zmerni pragmatizem« (1990, 243–265) je po drugi strani os-
novan na zavezi drugačnemu in močnejšemu načelu verske svobode kot
v rawlsovskem ali habermasovskem liberalizmu. Po Stoutu naj državlja-
ni ne bi bili samo prosti, da v zasebnosti verujejo in častijo, kot jim pri-
ja, temveč bi morali biti hkrati svobodni in celo spodbujani, da javno
izražajo svoje različne religiozne razloge, če jih imajo, za svoja moralna
prepričanja o zadevah javnega interesa. Razlaganje religioznih ali nere-
ligioznih razlogov tistim, ki jih ne delijo, kot tudi resno obravnavanje
različnih vrst religioznih ali nereligioznih razlogov svojih sodržavljanov,
zahteva pozornost in precej truda. Enako velja za prepričevanje ljudi, ki
verjamejo drugače kot jaz, z razlogi, ki so relevantni za njih in h kate-
rih sprejetju se nagibajo. Takšno »imanentno kritiko« Stout (ne pa tudi
230
Tri načela »zmerne pragmatistične vizije«
Zmerni pragmatistični pristop k sekularnosti javnega moralnega di-
skurza sloni na treh ključnih načelih.
Močno načelo verske svobode
To načelo ni intrinzičen del zaveze kakršni koli sekularnosti javnega
moralnega diskurza. Pomislimo na vplivne filozofske drže in dejanske
politične sporazume, v katerih vzdrževanje sekularnosti javnega moral-
nega diskurza ni omogočalo verske svobode (ali pa jo je). Komunistične
oblasti, recimo v bivši Sovjetski zvezi ali na Kitajskem, so vzdrževale
izrazito sekularen javni moralni diskurz, ne da bi zagotavljale pristno
versko svobodo svojih državljanov. Stout gre še dlje in trdi, da tudi po-
litična filozofija, kakršna je rawlsovski liberalizem, ki je vplival na za-
hodne demokracije, ne utrjuje močnega – ali dovolj močnega – načela
verske svobode. Po Rawlsovem pojmovanju »javnega razuma« nobeno
javno upravičenje moralnih in političnih prepričanj državljanov ne bi
smelo stati na »komprehenzivni doktrini«, najsi bo religiozna ali seku-
larna. Ni pa težko ugotoviti, da mora biti rawslovski javni razum seku-
laren v pomembnem smislu, četudi mu Rawls (2005, 447) ne pravi tako.
Zanj so verniki, ki svoja prepričanja v javnem moralnem diskurzu upra-
vičujejo z religioznimi premisami, »nerazumni« (prim. Stout 2004, 67).
Stoutov »zmerni pragmatizem« (1990, 243–265) je po drugi strani os-
novan na zavezi drugačnemu in močnejšemu načelu verske svobode kot
v rawlsovskem ali habermasovskem liberalizmu. Po Stoutu naj državlja-
ni ne bi bili samo prosti, da v zasebnosti verujejo in častijo, kot jim pri-
ja, temveč bi morali biti hkrati svobodni in celo spodbujani, da javno
izražajo svoje različne religiozne razloge, če jih imajo, za svoja moralna
prepričanja o zadevah javnega interesa. Razlaganje religioznih ali nere-
ligioznih razlogov tistim, ki jih ne delijo, kot tudi resno obravnavanje
različnih vrst religioznih ali nereligioznih razlogov svojih sodržavljanov,
zahteva pozornost in precej truda. Enako velja za prepričevanje ljudi, ki
verjamejo drugače kot jaz, z razlogi, ki so relevantni za njih in h kate-
rih sprejetju se nagibajo. Takšno »imanentno kritiko« Stout (ne pa tudi
230
