Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 194
razgledi, vpogledi
dobama tudi za laike in jezikovni izvor krajevnega imena v slovenski
besedi za brezo [Birke/breza/Breze].
Raziskovanje reformacijske zgodovine je v Fresachu povezano z nje-
govim muzejem, ki je bil leta 1960 ustanovljen kot evangeličanski ško-
fijski muzej [Diözesanmuseum]. Svoj prostor je našel v stavbi stare tole-
rančne molilnice, potem ko je bila zgrajena nova evangeličanska cerkev.
Upravljalo ga je takrat ustanovljeno Društvo za negovanje in pospeševa-
nje evangeličanske verske dediščine na Koroškem. Vodilna pri tem sta bila
takratni župnik v Fresachu Otto Bünker (1888–1966) in bleiberški župnik
Oskar Sakrausky (1914–2005). Slednji je kot bleiberški župnik skrbel tudi
za sestrsko cerkveno občino Agoritschah [Zagoriče], ki je bila prav tako
tolerančna občina in nota bene edina evangeličanska cerkvena občina v
dvojezični južni Koroški.
Za Agoritschach/Zagoriče na planoti nad Arnoldsteinom je bleiber-
ški župnik lahko rekel, da je v kontinuiteti/nasledstvu z reformacijo slo-
venskega reformatorja Primoža Trubarja (1508–1586). Kot dokaz za to je
imel bleiberško župnijsko kroniko, v kateri je njegov predhodnik leta
1790 zabeležil, da v Zagoričah imajo in uporabljajo več kot dvajset izvo-
dov različnih reformacijskih tiskov v slovenskem jeziku. Na temelju te
kronike je Sakrausky leta 1960 napisal knjigo o zgodovini evangeličan-
ske cerkvene občine Zagoriče. Knjiga je bila njegov prvi korak v znan-
stvenem raziskovanju zgodovine reformacije v notranjeavstrijskih de-
želah. Omenjene dragocene spise je uspel pridobiti za muzej v Fresachu,
jih analizirati in znanstveno ovrednotiti.
Trubar, ki je vedno znova označevan kot »Luther Slovencev«, je sicer
izhajal iz gospostva Auerspergov [»Turjaških«] južno od Ljubljane; izo-
braževal se je v Salzburgu, na Dunaju, predvsem pa na škofijskem dvo-
ru v Trstu, pri reformaciji naklonjenem katoliškem škofu Petru Bonomu
(1458–1546), kjer se je srečal s humanističnim duhom, toda tudi z refor-
macijskimi spisi. Leta 1530 je bil v Trstu posvečen za duhovnika, po letu
1533 je deloval pri stolni cerkvi v Ljubljani, v kateri je med nemško go-
vorečimi prebivalci reformacija pognala korenine že v dvajsetih letih 16.
stoletja. S kritiko romarstva in prevladujočega praznoverja je prevzel
teme reformatorske teologije in se moral pred napadi starovercev zate-
402
dobama tudi za laike in jezikovni izvor krajevnega imena v slovenski
besedi za brezo [Birke/breza/Breze].
Raziskovanje reformacijske zgodovine je v Fresachu povezano z nje-
govim muzejem, ki je bil leta 1960 ustanovljen kot evangeličanski ško-
fijski muzej [Diözesanmuseum]. Svoj prostor je našel v stavbi stare tole-
rančne molilnice, potem ko je bila zgrajena nova evangeličanska cerkev.
Upravljalo ga je takrat ustanovljeno Društvo za negovanje in pospeševa-
nje evangeličanske verske dediščine na Koroškem. Vodilna pri tem sta bila
takratni župnik v Fresachu Otto Bünker (1888–1966) in bleiberški župnik
Oskar Sakrausky (1914–2005). Slednji je kot bleiberški župnik skrbel tudi
za sestrsko cerkveno občino Agoritschah [Zagoriče], ki je bila prav tako
tolerančna občina in nota bene edina evangeličanska cerkvena občina v
dvojezični južni Koroški.
Za Agoritschach/Zagoriče na planoti nad Arnoldsteinom je bleiber-
ški župnik lahko rekel, da je v kontinuiteti/nasledstvu z reformacijo slo-
venskega reformatorja Primoža Trubarja (1508–1586). Kot dokaz za to je
imel bleiberško župnijsko kroniko, v kateri je njegov predhodnik leta
1790 zabeležil, da v Zagoričah imajo in uporabljajo več kot dvajset izvo-
dov različnih reformacijskih tiskov v slovenskem jeziku. Na temelju te
kronike je Sakrausky leta 1960 napisal knjigo o zgodovini evangeličan-
ske cerkvene občine Zagoriče. Knjiga je bila njegov prvi korak v znan-
stvenem raziskovanju zgodovine reformacije v notranjeavstrijskih de-
želah. Omenjene dragocene spise je uspel pridobiti za muzej v Fresachu,
jih analizirati in znanstveno ovrednotiti.
Trubar, ki je vedno znova označevan kot »Luther Slovencev«, je sicer
izhajal iz gospostva Auerspergov [»Turjaških«] južno od Ljubljane; izo-
braževal se je v Salzburgu, na Dunaju, predvsem pa na škofijskem dvo-
ru v Trstu, pri reformaciji naklonjenem katoliškem škofu Petru Bonomu
(1458–1546), kjer se je srečal s humanističnim duhom, toda tudi z refor-
macijskimi spisi. Leta 1530 je bil v Trstu posvečen za duhovnika, po letu
1533 je deloval pri stolni cerkvi v Ljubljani, v kateri je med nemško go-
vorečimi prebivalci reformacija pognala korenine že v dvajsetih letih 16.
stoletja. S kritiko romarstva in prevladujočega praznoverja je prevzel
teme reformatorske teologije in se moral pred napadi starovercev zate-
402
