Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 199
KRONIKA
Stati in obstati 17(2021): 407-414
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)407-414
SVOJE-GLAVI ČLOVEK
Igor Grdina
Govor ob Dnevu reformacije in 500-letnici zaslišanja Martina Luthra
v Wormsu v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani,
28. oktobra 2021
Ameriški pesnik Wendell Berry je pred desetletji zapisal, da se bodo
ljudje v prihodnosti čedalje bolj razlikovali po tem, ali bodo živeli kot
bitja – z vso nepredvidljivostjo, ki sleherno, tudi najskrbneje načrtovano
in k ultimativnemu ravnanju vabečo podobo prihodnosti odriva od nuj-
nosti ter jo potiska v območje možnosti – ali pa bodo delovali kot stroji.
Kar so bile nekoč zarje, ki še niso zasijale, je dandanes v dobršnem delu
sveta že vsakdanjost. Drugod bo kmalu.
Ena od posledic ločevanja strojni logiki podložnih akterjev od bitij
je, da ima čedalje več ljudi vse razen časa. V procesu, ki je vodil k take-
mu stanju – brez dovoljšnjega premisleka je bil čaščen kot napredek –,
se je zdelo najpotrebneje zategniti temporalne pasove mišljenja. Že pred
več kot pol stoletja so izumili tehnike hitrega branja, ki so posamezni-
ku omogočile nagel sprejem komaj predstavljive količine informacij. A
njihov kritični pretres je bil dan v oklepaj. Ob uveljavitvi kibernetike,
v okviru katere sleherna odločitev izbrisuje ne le k njej vodečo, temveč
vsakršno zgodovino, je to povzročilo daljnosežne premike. Vse resda ni
postalo resnično, pomembno in posledice ustvarjajoče pa. Vsebinski kri-
terij za bistveno je bil izgubljen; uveljavil se je procesualni. Odločevalski.
In le korak dalje je naša sodobnost. S časom varčujemo, pa naj sta-
ne, kolikor hoče. Marsikdo si filme na računalnikih ogleduje na polpod-
vojeni hitrosti. In že se tuhta, kako bi se jih vzelo na znanje – dejansko:
407
Stati in obstati 17(2021): 407-414
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)407-414
SVOJE-GLAVI ČLOVEK
Igor Grdina
Govor ob Dnevu reformacije in 500-letnici zaslišanja Martina Luthra
v Wormsu v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani,
28. oktobra 2021
Ameriški pesnik Wendell Berry je pred desetletji zapisal, da se bodo
ljudje v prihodnosti čedalje bolj razlikovali po tem, ali bodo živeli kot
bitja – z vso nepredvidljivostjo, ki sleherno, tudi najskrbneje načrtovano
in k ultimativnemu ravnanju vabečo podobo prihodnosti odriva od nuj-
nosti ter jo potiska v območje možnosti – ali pa bodo delovali kot stroji.
Kar so bile nekoč zarje, ki še niso zasijale, je dandanes v dobršnem delu
sveta že vsakdanjost. Drugod bo kmalu.
Ena od posledic ločevanja strojni logiki podložnih akterjev od bitij
je, da ima čedalje več ljudi vse razen časa. V procesu, ki je vodil k take-
mu stanju – brez dovoljšnjega premisleka je bil čaščen kot napredek –,
se je zdelo najpotrebneje zategniti temporalne pasove mišljenja. Že pred
več kot pol stoletja so izumili tehnike hitrega branja, ki so posamezni-
ku omogočile nagel sprejem komaj predstavljive količine informacij. A
njihov kritični pretres je bil dan v oklepaj. Ob uveljavitvi kibernetike,
v okviru katere sleherna odločitev izbrisuje ne le k njej vodečo, temveč
vsakršno zgodovino, je to povzročilo daljnosežne premike. Vse resda ni
postalo resnično, pomembno in posledice ustvarjajoče pa. Vsebinski kri-
terij za bistveno je bil izgubljen; uveljavil se je procesualni. Odločevalski.
In le korak dalje je naša sodobnost. S časom varčujemo, pa naj sta-
ne, kolikor hoče. Marsikdo si filme na računalnikih ogleduje na polpod-
vojeni hitrosti. In že se tuhta, kako bi se jih vzelo na znanje – dejansko:
407
