Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 196
razgledi, vpogledi
li Slovence, Hrvate, da, celo Turke. S tem je bilo seveda povezano tudi
upanje, da bi tako zajezili stalno osmansko vojaško grožnjo.
V tolerančni molilnici v Fresachu je Sakrausky shranil dokaze evan-
geličanske vernosti, ki jih je v koroški deželi iskal in našel: postile v nem-
škem in slovenskem jeziku, knjige pridig, katekizme, biblije, pesmari-
ce. Med njimi je kot unikat tudi slovenski katekizem iz leta 1580, ki ga
je domnevno po naročilu notranjeavstrijskih deželnih stanov prevedel
Jurij Dalmatin (1547–1589), natisnila pa tiskarna Johannesa Mannela/
Janeza Mandelca/Manliusa (pred 1562–1605) v Ljubljani. Dalmatin je
tudi dokončal prevajanje Biblije v slovenščino, ki ga je začel Trubar.
Po njem neuradno imenovana Dalmatinova Biblija ni mogla biti na-
tisnjena v Ljubljani, izšla je v Wittenbergu leta 1584. Mandelčeva ti-
skarna se je pod pritiskom protireformacije morala preseliti na Ogrsko.
Dalmatinovo Biblijo, ki predstavlja vrhunec južnoslovanskega knjižne-
ga tiska v Nemčiji in velja za teološki ter literarni mejnik slovenskega
protestantizma, so smeli z izrecnim škofovskim dovoljenjem uporablja-
ti tudi katoliški duhovniki. Eden od maloštevilnih ohranjenih izvodov
je zdaj tudi v muzeju v Fresachu. Dalmatin, ki izhaja iz Krškega, se je
najprej šolal pri pomembnem slovenskem jezikoslovcu Adamu Bohoriču
(okrog 1520–1598), potem pa študiral teologijo na univerzi v Tübingenu
kot štipendist Tiffernovega sklada, ki ga je ustanovil vojvodov svetnik
Michael Tiffernus (1488/89–1555). Po magistraturi leta 1569 je bil nem-
ško-slovenski pridigar v Ljubljani. Prevedel in izdal je tudi posamezne
biblijske spise (Jezus Sirah, Peteroknjižje, Salomonovi pregovori), a tudi
knjižico molitev (Betbüchlein Windisch, Wittenberg 1584), ki jo je po to-
lerančnem patentu leta 1784 v Celovcu ponatisnil Ignaz Kleinmayr (1745–
1802) in so jo uporabljali pri bogoslužju v Zagoričah.
Bogoslužje je imel v Zagoričah enkrat mesečno bleiberški pastor, os-
tale nedelje pa so se verniki evangeličanske občine k petju in molit-
vi zbirali sami; eden od starešin (prezbiterjev) je pri tem bral iz knjige
pridig v njihovem slovenskem maternem jeziku, npr. iz Postile Johanna
Spangenberga (1484–1550), ki je bila med najbolj priljubljenimi knjiga-
mi pridig reformacijskega časa in so jo imeli tudi v slovenskem prevo-
404
li Slovence, Hrvate, da, celo Turke. S tem je bilo seveda povezano tudi
upanje, da bi tako zajezili stalno osmansko vojaško grožnjo.
V tolerančni molilnici v Fresachu je Sakrausky shranil dokaze evan-
geličanske vernosti, ki jih je v koroški deželi iskal in našel: postile v nem-
škem in slovenskem jeziku, knjige pridig, katekizme, biblije, pesmari-
ce. Med njimi je kot unikat tudi slovenski katekizem iz leta 1580, ki ga
je domnevno po naročilu notranjeavstrijskih deželnih stanov prevedel
Jurij Dalmatin (1547–1589), natisnila pa tiskarna Johannesa Mannela/
Janeza Mandelca/Manliusa (pred 1562–1605) v Ljubljani. Dalmatin je
tudi dokončal prevajanje Biblije v slovenščino, ki ga je začel Trubar.
Po njem neuradno imenovana Dalmatinova Biblija ni mogla biti na-
tisnjena v Ljubljani, izšla je v Wittenbergu leta 1584. Mandelčeva ti-
skarna se je pod pritiskom protireformacije morala preseliti na Ogrsko.
Dalmatinovo Biblijo, ki predstavlja vrhunec južnoslovanskega knjižne-
ga tiska v Nemčiji in velja za teološki ter literarni mejnik slovenskega
protestantizma, so smeli z izrecnim škofovskim dovoljenjem uporablja-
ti tudi katoliški duhovniki. Eden od maloštevilnih ohranjenih izvodov
je zdaj tudi v muzeju v Fresachu. Dalmatin, ki izhaja iz Krškega, se je
najprej šolal pri pomembnem slovenskem jezikoslovcu Adamu Bohoriču
(okrog 1520–1598), potem pa študiral teologijo na univerzi v Tübingenu
kot štipendist Tiffernovega sklada, ki ga je ustanovil vojvodov svetnik
Michael Tiffernus (1488/89–1555). Po magistraturi leta 1569 je bil nem-
ško-slovenski pridigar v Ljubljani. Prevedel in izdal je tudi posamezne
biblijske spise (Jezus Sirah, Peteroknjižje, Salomonovi pregovori), a tudi
knjižico molitev (Betbüchlein Windisch, Wittenberg 1584), ki jo je po to-
lerančnem patentu leta 1784 v Celovcu ponatisnil Ignaz Kleinmayr (1745–
1802) in so jo uporabljali pri bogoslužju v Zagoričah.
Bogoslužje je imel v Zagoričah enkrat mesečno bleiberški pastor, os-
tale nedelje pa so se verniki evangeličanske občine k petju in molit-
vi zbirali sami; eden od starešin (prezbiterjev) je pri tem bral iz knjige
pridig v njihovem slovenskem maternem jeziku, npr. iz Postile Johanna
Spangenberga (1484–1550), ki je bila med najbolj priljubljenimi knjiga-
mi pridig reformacijskega časa in so jo imeli tudi v slovenskem prevo-
404
