Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 189
peter kovačič peršin
*
Pred to nalogo stojijo danes sodobni kristjan in krščanska obče-
stva ne glede na to, kateri konfesionalni organizaciji (cerkvi) pripada-
jo. Solovjov je do teh spoznaj prišel na osnovi mistične vere, ki je lastna
izvornemu, neinstitucionaliziranemu pravoslavju. Zato je lahko uvidel
epohalni pomen in nalogo protestantske reformacije. In ta njegova dog-
nanja kažejo protestantizmu tisto poslanstvo, ki naj bi ga izpolnil kot
svojo civilizacijsko dolžnost.
Solovjov je na protestantizem gledal pozitivno s treh vidikov. Že
to, da jemlje reformirane cerkve, po jedru njihove vere enake drugim
cerkvam, pravoslavnim in rimokatoliškim, je za pravoslavno ekleziolo-
gijo izjemna ekumenska gesta. Predvsem pa daje protestantizmu dva bi-
stvena pomena za civilizacijski razvoj t. i. krščanske civilizacije. S tem,
da je dal človeku zavest avtonomnosti tudi v odnosu do Boga, je bistve-
no prispeval k sistemu vrednot moderne, kjer ima človek kot avtonom-
na osebnost središčni položaj. Kot tak je človek osebno zavezan moralni
odgovornosti za svoje ravnanje. Od tod izvira pregovorna protestant-
ska etika.
S svojo antropologijo je protestantizem začrtal smer sodobne civili-
zacije kot humane in s tem bistveno prispeval k inkulturaciji krščanstva
v svet modernosti. Poseben pomen pa mu Solovjov pripisuje v obdobju
civilizacije sekularizma. Upanje za to svojo tezo išče v civilizacijskem
razvoju Evrope. In v tem se približa današnji izkušnji, da pozitivne pre-
mike lahko prinesejo le celostne reforme, ki spreminjajo tako zavest člo-
veka kot tudi družbeni ustroj. Reformizem je pravzaprav eden temeljnih
vzgibov razvoja zahodne civilizacije, ker spreminja človekovo osebno
zavest in po njegovem delovanju družbo. Osebo, posamičnega človeka
postavlja v središče življenja. Vsakršna družbena preobrazba izhaja iz
osebno odgovornega moralnega delovanja človeka. Ne iz kolektiva. To
je temeljni aksiom personalizma in krščanskega socializma. Solovjov
ga je prepoznal že v jedru protestantske reformacije. V njem ni videl le
religiozne reforme, ampak predvsem proces metafizičnega osvobajanja
človeka, kar je bistveno vplivalo na novoveško umestitev človeka v svet
397
*
Pred to nalogo stojijo danes sodobni kristjan in krščanska obče-
stva ne glede na to, kateri konfesionalni organizaciji (cerkvi) pripada-
jo. Solovjov je do teh spoznaj prišel na osnovi mistične vere, ki je lastna
izvornemu, neinstitucionaliziranemu pravoslavju. Zato je lahko uvidel
epohalni pomen in nalogo protestantske reformacije. In ta njegova dog-
nanja kažejo protestantizmu tisto poslanstvo, ki naj bi ga izpolnil kot
svojo civilizacijsko dolžnost.
Solovjov je na protestantizem gledal pozitivno s treh vidikov. Že
to, da jemlje reformirane cerkve, po jedru njihove vere enake drugim
cerkvam, pravoslavnim in rimokatoliškim, je za pravoslavno ekleziolo-
gijo izjemna ekumenska gesta. Predvsem pa daje protestantizmu dva bi-
stvena pomena za civilizacijski razvoj t. i. krščanske civilizacije. S tem,
da je dal človeku zavest avtonomnosti tudi v odnosu do Boga, je bistve-
no prispeval k sistemu vrednot moderne, kjer ima človek kot avtonom-
na osebnost središčni položaj. Kot tak je človek osebno zavezan moralni
odgovornosti za svoje ravnanje. Od tod izvira pregovorna protestant-
ska etika.
S svojo antropologijo je protestantizem začrtal smer sodobne civili-
zacije kot humane in s tem bistveno prispeval k inkulturaciji krščanstva
v svet modernosti. Poseben pomen pa mu Solovjov pripisuje v obdobju
civilizacije sekularizma. Upanje za to svojo tezo išče v civilizacijskem
razvoju Evrope. In v tem se približa današnji izkušnji, da pozitivne pre-
mike lahko prinesejo le celostne reforme, ki spreminjajo tako zavest člo-
veka kot tudi družbeni ustroj. Reformizem je pravzaprav eden temeljnih
vzgibov razvoja zahodne civilizacije, ker spreminja človekovo osebno
zavest in po njegovem delovanju družbo. Osebo, posamičnega človeka
postavlja v središče življenja. Vsakršna družbena preobrazba izhaja iz
osebno odgovornega moralnega delovanja človeka. Ne iz kolektiva. To
je temeljni aksiom personalizma in krščanskega socializma. Solovjov
ga je prepoznal že v jedru protestantske reformacije. V njem ni videl le
religiozne reforme, ampak predvsem proces metafizičnega osvobajanja
človeka, kar je bistveno vplivalo na novoveško umestitev človeka v svet
397
