Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 191
peter kovačič peršin
kustveni percepciji. Ta miselni obrat je Solovjov odkril v protestantizmu
kot celoviti koncepciji in udejanjenju posameznega človeka kot avtono-
mne osebe z osebnim etičnim temeljem in lastno samoutemeljitvijo. S
tem duhovno-družbenim procesom se je začela eksistencialna avantu-
ra novoveškega človeka zahodne civilizacije, ki pa je, tako Solovjov, za-
radi ateizacije, ko se moderni človek ne razume in ne vzpostavlja več v
odnosu do božanskega Prapočela, pripeljala do pesimizma kot splošne
klime sodobnega življenja. To stanje pa zahteva nov obrat tudi v krščan-
ski teološki koncepciji. Protestantska teologija in eksegeza je z demitolo-
gizacijo, ki jo je začel Rudolf Bultman in so jo nadaljevali njegovi nasle-
dniki, izrazito Karl Barth, ta obrat izvedla. Zato protestantska teologija
zmore verodostojneje nagovoriti sodobnega človeka, kot ga katoliška ali
pravoslavna, ki ostajata zapredeni v mitično podobo sveta.
Če hoče današnji protestantizem ostati zvest svojemu izvoru in če
hoče dokončati »modernizacijo« krščanstva, se mora vrniti k protestu
in h koreniti reformi. To pa bi se v obdobju obnavljanja totalitarizma
neoliberalne agende moglo izvršiti v simbiozi s socializmom kot
gibanjem in politično akcijo za vzpostavitev pravičnejše družbene
ureditve in obnove/uveljavitve svoboščin in človekovih pravic, kar je
bila izvorna težnja francoske revolucije kot rojstva sodobne civilizacije.
S tem bi socializem dobil notranji etično-duhovni naboj v zavesti in drži
posameznega človeka. Del tega je protestantizem že začel z uveljavlja-
njem družbenoodgovorne etike tudi v pogojih kapitalizma. Enako je v
okviru katolicizma počel krščanski socializem. Edino v tej simbiozi du-
hovno-moralne preroditve z družbeno osvoboditvijo ima krščanstvo v
sodobnem svetu sekularizacije perspektivo.
399
kustveni percepciji. Ta miselni obrat je Solovjov odkril v protestantizmu
kot celoviti koncepciji in udejanjenju posameznega človeka kot avtono-
mne osebe z osebnim etičnim temeljem in lastno samoutemeljitvijo. S
tem duhovno-družbenim procesom se je začela eksistencialna avantu-
ra novoveškega človeka zahodne civilizacije, ki pa je, tako Solovjov, za-
radi ateizacije, ko se moderni človek ne razume in ne vzpostavlja več v
odnosu do božanskega Prapočela, pripeljala do pesimizma kot splošne
klime sodobnega življenja. To stanje pa zahteva nov obrat tudi v krščan-
ski teološki koncepciji. Protestantska teologija in eksegeza je z demitolo-
gizacijo, ki jo je začel Rudolf Bultman in so jo nadaljevali njegovi nasle-
dniki, izrazito Karl Barth, ta obrat izvedla. Zato protestantska teologija
zmore verodostojneje nagovoriti sodobnega človeka, kot ga katoliška ali
pravoslavna, ki ostajata zapredeni v mitično podobo sveta.
Če hoče današnji protestantizem ostati zvest svojemu izvoru in če
hoče dokončati »modernizacijo« krščanstva, se mora vrniti k protestu
in h koreniti reformi. To pa bi se v obdobju obnavljanja totalitarizma
neoliberalne agende moglo izvršiti v simbiozi s socializmom kot
gibanjem in politično akcijo za vzpostavitev pravičnejše družbene
ureditve in obnove/uveljavitve svoboščin in človekovih pravic, kar je
bila izvorna težnja francoske revolucije kot rojstva sodobne civilizacije.
S tem bi socializem dobil notranji etično-duhovni naboj v zavesti in drži
posameznega človeka. Del tega je protestantizem že začel z uveljavlja-
njem družbenoodgovorne etike tudi v pogojih kapitalizma. Enako je v
okviru katolicizma počel krščanski socializem. Edino v tej simbiozi du-
hovno-moralne preroditve z družbeno osvoboditvijo ima krščanstvo v
sodobnem svetu sekularizacije perspektivo.
399
